Naj dvigne roko tisti, ki si ne želi biti srečen! Vsi si želimo srečo, in ob voščilih je vsem srčno želimo. Pa vendarle naj bi že 75 odstotkov Evropejcev jemalo antidepresive. Naj vas vprašam: koliko zares srečnih ljudi poznate in – ali ste to morda vi?
Kaj je narobe z našo družbo, da smo vse bolj nesrečni? Ali pa le mislimo, da moramo biti nenehno srečni, in ker se sreče ne da kupiti … nas to onesrečuje? Prepričana sem, da k temu prispevajo tudi mediji in družbena omrežja, ki »všečkajo« le lepe in vesele stvari. Uporabnik pa v sebi lahko misli, da je z njim kaj narobe, ker ni tako srečen (četudi so mu veselo fotografijo »všečkali« vsi njegovi prijatelji na Facebooku) kot svet okrog njega. A sreča vsakomur pomeni nekaj drugega. »Odkar sem bolj pozorna na dogajanje v sebi in okoli sebe, mi je na vprašanja, kot je: Zakaj ljudje tako hrepenimo po sreči?, vse težje odgovarjati. Najprej zato, ker ne vem, kaj pomeni biti srečen nekomu, ki ni jaz. Ljudje živimo v svojem malem svetu, ki je lahko za nas gromozanski, a za drugega tako majhen, da ga ne opazi. In v tem svetu, ki si ga skrojimo po svojih vrednotah, po svojih prepričanjih, merilih, je sreča lahko nekaj povsem drugega, kot je sreča v svetu prijatelja, drage osebe ali neznanca. Sama občutim srečo kot topel občutek neskončnosti, kot da bi se hotela razliti po vsej zemeljski obli, galaksiji in vsem vesolju, v tistem trenutku padejo sodbe, spustim nadzor in samo sem. Tam. V tistem trenutku. Polno prisotna,« opisuje svoje močne občutke sreče certificirana coachinja Tina Breznik, ki je »srečo ujela« prav v svojem delu.
Sreča ni dobitek na loteriji
Sreča pač ni dobitek na loteriji, čeprav si najbrž vsi, z menoj vred, mislimo, da pač je. Kratkotrajna vsekakor. A študije so pokazale, da so ljudje, ki so zadeli glavne dobitke na loteriji, po enem letu čutili povsem enako raven sreče kot pred milijonskim dobitkom. In še bolj zanimiv podatek: tudi ljudje, ki so zaradi nesreče ali bolezni postali invalidi, so po enem letu čutili enako raven sreče kot pred »nesrečnim« dogodkom. Torej smo nekako enako srečni (ali pač nesrečni) vse življenje. Če česa bistveno ne spremenimo. In prav tu je zanka – obstaja kup priročnikov in številne delavnice, kako ujeti srečo. Kljub temu vse več ljudi jemlje antidepresive. Ne, ker knjige in delavnice ne bi bile dobre, temveč zato, ker je tako težko spremeniti naša razmišljanja, doživljanja, življenjske vzorce. A bolj kot se bomo trudili, manj kot bomo hlepeli po veliki spremembi takoj-zdaj, prej bo prišla. Z majhnimi koraki bo pronicala v naše celice in jih delala svetleče, sijoče. Če se bomo seveda trudili, da bomo takšni sami. Hvaležni. Delavni. Srečni. Vzrok za srečo je že to, da živimo, je prepričana Tina Breznik, ki citira Barclaya: »'V človekovem življenju sta dva čudovita dneva – dan, ko se je rodil, in dan, ko je odkril razlog za to.' Menim, da Barclayev stavek drži. Da je vsak, ki ve, čuti, zakaj je na tem planetu, srečen. Vsak, ki je našel smisel in pomen svojega življenja in skladno s tem deluje. Da je življenje osmišljeno. Spomnim se svojih coachingov, v katerih sem bila kot klientka. Nenehno sem se vračala k vprašanju, kaj je smisel mojega življenja, kaj je moje poslanstvo. In spomnim se trenutka, ko sem to odkrila. Ne skala, gora se mi je odvalila od srca in tistega globokega vdiha in izdiha ne bom nikoli pozabila,« je iskrena sogovornica, ki dodaja: »Da je naše življenje osmišljeno, ne pomeni, da moramo biti vsi kvantni fiziki, možganski kirurgi, inovatorji … Vsak ima svoj smisel, naša naloga je le, da ga najdemo. Pomembno je, da se zavemo, da smisla ne določa naša služba, dejavnost, ki jo opravljamo, temveč pogled nanjo. Kot govori zgodba, ki sem jo nekoč slišala: »V lepem spomladanskem dopoldnevu so delavci polagali opeke. Mimo je prav počasi prišla starejša gospa. Ena tistih, ki rada klepeče. Pa je vprašala prvega moškega, kaj počne. Ta ji je odgovoril: 'Ne vidite?! Opeke zlagam. Dan za dnem zlagam opeke.' Gospa je pomežiknila v sonce in stopila do drugega moškega. Postavila mu je enako vprašanje. In moški je odgovoril: 'Gradim zid. Ponosen sem na to, saj bo ta zid nahranil mojo družino.' Ženička je pridrsala še do tretjega moškega in ponovila vprašanje. Moški se je obrnil k njej in žareče odgovoril: 'Zidam najčudovitejšo katedralo na svetu.'«
Le od nas je torej odvisno, kako gledamo na to, kar počnemo, in tudi na to, kaj se nam dogaja v življenju in kaj nam je to namenilo.
Rojeni z genom sreče?
V nedavni oceni literature in znanstvenih raziskav so raziskovalci s področja pozitivne psihologije Sonja Lyubomirsky, Kennon Sheldon in David Schaade potrdili ugotovitve različnih raziskovalcev, da je petdeset odstotkov sreče odvisnih od naših genov, na le deset odstotkov naše izhodiščne točke sreče pa vplivajo okoliščine, kot so premožnost, služba in zakonski stan. Pa smo tam. Zdaj lahko takoj rečemo, da se pač nismo rodili pod srečno zvezdo – in ostanemo naprej nesrečni. Ali pa »vklopimo« preostalih štirideset odstotkov, na katere vplivamo s svojimi ustaljenimi mislimi, občutki, besedami in dejanji. »Zaradi tega lahko svojo izhodiščno točko sreče prestavite višje – podobno kot na kakšen posebno mrzel zimski dan pomaknete navzgor gumbek pri termostatu, da bi vam bilo v stanovanju topleje, lahko tudi izhodiščno točko sreče na novo naravnate na višjo raven umirjenosti in dobrega počutja,« predlaga Marci Schimoff, avtorica uspešnic Kurja juhica za žensko dušo in soavtorica knjige Skrivnost v knjigi Srečni kar tako. Sama pa dodajam: ko bomo tistih štirideset odstotkov naravnali na za nas najprijetnejšo temperaturo, občutke in srečo, se lahko zgodi še nekaj: premaknemo še tistih deset odstotkov, ki jih določajo naše izhodiščne točke, torej premožnost, služba in zakonski stan. Ker ko bomo srečni, bomo okrog sebe privabljali srečne ljudi in okoliščine in okrog nas se lahko marsikaj spremeni – na našo srečo. A le lepo po vrsti, teh deset odstotkov si pustimo za posladek in že danes začnimo dogodke v svojem življenju spremljati s ciljem, da postanemo srečni. Ni nam treba natakniti rožnatih očal, lahko pa se okoliščinam le večkrat nasmehnemo, jih ne vzamemo smrtno resno in ne obsojamo drugih in sebe. In prav nič ne bo narobe, če bomo šli še na kakšno delavnico ali prebrali knjigo, da nam dasta zalet. Kot tale basen o dveh kužkih: »V neki oddaljeni vasi je stala Hiša tisočerih ogledal. Zanjo je izvedel majhen in srečen psiček in se odločil, da si jo bo šel ogledat. Ko je prispel na cilj, je veselo stekel po stopnicah do vhodnih vrat hiše. Pogledal je skoznje, pri tem pa ušesa držal visoko v zrak in neverjetno hitro mahal z repkom. Na svoje veliko presenečenje je videl, da strmi v tisoče drugih majhnih in srečnih psov, ki prav tako hitro mahajo z repi kot on. Široko se je nasmehnil in v odgovor je dobil tisoč širokih nasmehov, ki so bili enako topli in prijateljski kot njegov. Ko se je vračal domov, si je mislil: To je čudovit kraj. Pogosto ga bom šel pogledat. V isti vasi je živel še en majhen pes, ki ni bil tako srečen, in tudi on se je odločil, da si bo ogledal hišo. Počasi se je povzpel po stopnicah in skoraj do tal povesil glavo, ko se je zazrl v vrata. Ko je zagledal, da vanj zre tisoč nič kaj prijateljskih psov, je zarenčal nanje in se zgrozil, ko je tisoč malih psov zarenčalo nanj. Ko je odhajal, si je misli: Ta kraj je strašen. Nikoli več se ne bom vrnil sem.«
Nauk zgodbe torej poznamo: Vsak človek je naše ogledalo. In kadar smo srečni, nam svet srečo vrača. V katero obleko (srečnega ali nesrečnega psa) se bomo danes oblekli, je naša odločitev. Ogledala pa nas bodo čakala na vsakem koraku – sredi prometa, ko se bomo peljali v službo, v pisarnah, trgovini … tisoče ogledal. Naj se vam nasmehnejo in nagajivo pomahajo z repkom.
Preberite tudi: Zablestite kot boginja narave. Kliknite TUKAJ!
