Sem otrok širne panonske nižine, ki se je zaljubil v slovenske hribe in gozdove, in je tako na hribu in ob gozdu po dolgih letih podnajemniškega življenja zrasla tudi naša hiša. Že poleti so nam, kakor se spodobi, pripeljali deset metrov drv, nujnih za samooskrbno življenje. Ker nas je bilo v hiši dovolj, da jih hitro pospravimo, sem že bila na vratih, ko me je ustavil glas mojega dragega.
»Kam pa …«
»Grem k sosedu po še eno šajtrgo.«
»To pa ne bo šlo. Veš, tega se pri nas ne izposoja.«
»Zakaj ne? Ne grem si sposodit njihovega avta. Še ena šajtrga bi nam prav prišla.«
»Seveda, jo bomo kupili,« je bil odločen. In jo je pri priči šel kupit.
Zgodba se je ponovila tudi pri drugih »nujnih orodjih«, kot so lestev za čiščenje žleba, ki jo potrebujemo enkrat na dve leti, motokultivator, ki dela nekaj ur na leto, kosilnica na nitko, ki se uporabi trikrat v sezoni, in tako naprej.
Tako sem odkrila, v čem je skrivnost profitabilnosti velecentrov za dom in vrt, ki v Sloveniji rastejo domala ob vsaki vasi. Vsak Slovenec MORA imeti VSE potrebno orodje, ker izposojanje ne pride v poštev.
Hkrati sem spoznavala, da se takšno prepričanje prenaša iz roda v rod in je zacementirano tudi v rekih, ki jih mnogi enačijo z modrostjo.
Zagotovo poznate tistega »v španoviji še pes crkne«, »sosedov nič ne zbliža bolj kot dobra ograja« ali »kdor se na druge zanaša, v situ vodo prenaša«.
Še sreča, da v svojem genskem spominu očitno ne nosim takšne »modrosti«, ker projekta Skupaj za zdravje človeka in narave ter vsega, kar smo v njem dosegli, zagotovo ne bi bilo, če bi resno vzela dobronamerna svarila, da ne vem, v kaj se spuščam in kje živim.
Kar se Janezek nauči ...
Vzorci, v katerih smo vzgojeni, nas zagotovo zaznamujejo. Zato sem vesela, da sem bila vzgojena v okolju, kjer je prevladovalo prepričanje, da je »v slogi moč« in »sve se može, kad se ljudi slože«.
Tudi v mojem rodnem mestu je bila beseda »Janez« sopomenka za tistega, ki ima vse potrebno orodje, s to razliko, da nihče pri nas ni menil, da se ga ne sme izposojati.
Kadar je bilo treba kaj narediti v hiši, so me od malega poslali k »stricu Janezu«, ki je stanoval nekaj hiš stran, da si sposodim mehansko kosilnico, kombinirke, gedore, kakšen poseben izvijač, vrtalni stroj ali kaj drugega. Enako je počela vsa ulica.
V zameno pa smo otroci pri vračilu orodja vedno zraven odnesli tudi krožnik piškotov, torte ali bureka. In je tako ulična ekonomija odlično delovala na veselje vseh, brez potrebe, da kleti postanejo neprehodne zaradi vsega orodja, »brez katerega hiša ne more funkcionirati«.
Na tega Janeza sem se ponovno spomnila, ko sem pred kratkim analizirala, katere vse iniciative se rojevajo v našem okolju in čez kakšne težave gredo entuziasti, ki ponovno poskušajo povezati ljudi, reciklirati, izposojati, podarjati in s skupnimi močmi storiti več, da bo vsem bolje.
Najbolj nezaupljiv narod?
Od kod toliko nezaupanja na tako malo prostora? Pred kratkim je v moj e-poštni nabiralnik priletela švicarska revija (Ženevske novice, št. 52), v kateri navajajo raziskavo OECD, v kateri so Slovenci ocenjeni kot šampioni nezaupljivosti. Na vprašanje, ali zaupate ljudem, je pri nas pritrdilno odgovorilo le 18 odstotkov vprašanih. V pregovorno hladni in nezaupljivi Švici pa ljudem zaupa 52 odstotkov vprašanih. Ne morete verjeti? Novica je res za rubriko Saj ni res, pa je ...
Če resno vzamemo to raziskavo, to pomeni, da v Sloveniji ljudem zaupa le vsak peti državljan. Je v tem sploh kaj dobrega? Da, to, da nas je vseeno zaupljivih 360.000. Za dobro življenje pa ne potrebujete več kot pet dobrih prijateljev … Torej jih je še vedno 359.995 več, kot jih potrebujete. Še vedno gre torej za »misijo mogoče«, le da se je treba pripraviti na to, da boste mogoče štirikrat naleteli na nezaupljivca, predno najdete sorodno dušo, ki tako kot vi verjame, da smo ljudje po naravi dobri, odprti in vredni zaupanja. Torej, čas je, da nehamo ponavljati, da »gre osel le enkrat na led«, in se lotimo iskanja somišljenikov bolj vztrajno in sistematično. To, da sorodne duše ne najdete v prvo, je le logična statistika. Da nikoli več ne poskusite, pa je velika zamujena priložnost.
Slabi časi združujejo ljudi
Zahodna družba je leta 2008 doživela hud udarec, ko so tisti, ki so se igrali na borzah, povzročili verižni padec bank, tega smo začutili tudi v Sloveniji. V ZDA je takrat brez doma in službe ostalo na milijone ljudi. Tudi v Evropi so zlati časi ekonomske varnosti in blaginje minili.
Mnogi se zavedajo, da kljub trenutni spodbudni rasti že najmanjši pretres na trgu denarja lahko ponovno zamaja banke, sklade in, kar je najhujše, tudi pokojninske sisteme. In ko zmanjka za kruh, ljudje počasi dojamejo, da je nesmiselno vlagati denar v nove ograje med sosedi.
Vrnimo se k šajtrgi z začetka zgodbe – tisti, ki se je ne izposoja, tako kot žene in avta ne! Če bi nekdo takrat napovedal, da si bomo ljudje leta 2018 že izmenjevali avtomobile, bi mu rekli, da je nor. Pa danes vidimo, da se skupni prevozi ter celo izmenjava koles in avtomobilov izvajajo brez zapletov in na veselje vse večjega števila uporabnikov.
Mogoče se značaj ljudi ni tako sila spremenil, spremenili pa sta se ekonomija in informacijska podpora. Ste se tudi vi že večkrat opekli, ko ste nekaj kupili, nekajkrat uporabili in je potem postalo le preživela, nepotrebna krama, ki jo je povozil čas? In ker tehnologija vse hitreje napreduje, se tudi »krama« vse hitreje kopiči.
Hitri razvoj tehnologije ima tudi dobro plat. Nove aplikacije omogočajo ažurno izmenjavo informacij brez potrebe po nadležni papirologiji. Prav internet in pametni telefoni, ki so nas sprva odtujili, nas lahko ponovno združijo, če jih bomo uporabljali za pravi namen.
Živimo v času, kjer se vse hitro menja. Če že vsakih nekaj mesecev naložimo novi operacijski sistem v svoje »pametne naprave«, bi bil že čas, da tudi svoje prepričanje prevetrimo in spoznamo, da ni nujno vse storiti ali kupiti sam.
Tudi razumevanje samooskrbe, ki je doslej za večino pomenila biti sposoben sam priskrbeti vse, kar potrebujem za življenje, bi lahko nadgradili s posodobitvijo, ki jo v šali imenujem samooskrba 3.0. ali 3S – Sodobna Skupnostna Samooskrba.
Zato smo se odločili na teh straneh več prostora nameniti tudi idejam, iniciativam in povezavam, ki omogočajo, da živimo bolj zdravo, storimo in ustvarimo več, ne da bi za to morali več delati in kupovati.
Več o tem, kako se lahko vključite v Sodobno Skupnostno Samooskrbo (3S), preberite v reviji Pomagaj si sam (izide 22. januarja), kjer bo objavljen tudi vprašalnik za zainteresirane.
