Kot antropologinja premišljujem o tem, zakaj zaljubljenci tako rekoč visijo drug na drugem, potem pa strast nekako zbledi, seks ni več najpomembnejša stvar na svetu, ljubljeni nam gre kdaj na živce in tudi njegova koža ni več tako noro mikavna … Je že tako, da moramo biti skorajda obsedeni z drugim, da bi brezskrbno in čim prej zaplodili potomce.
Ampak živimo v drugačnih časih – imamo kontracepcijo, otroke skrbno načrtujemo in spolnosti si želimo tudi takrat, ko o potomcih ne razmišljamo več. Nekateri menijo, da so prikrajšani za to, kar se jim je v zvezi dogajalo na začetku, drugi se pritožujejo nad tem, da so že preveč časa skupaj, tretji menijo, da so prestari, četrti skačejo čez plot, ker je tam nekaj novega in dražestno zanimivega …
A kakor koli obrnem, kakor koli zaidem, ljudje še vedno veliko govorijo o seksu. Ob skoraj vsaki družabni priložnosti. Če ne drugače, v šalah. Mladi, stari, poročeni, neporočeni, usmerjeni v to ali tisto smer … in vsi si želijo eno – več seksa in seveda – čim boljšega. Kje je torej težava? Res v naši preutrujenosti, prezaposlenosti ali morda v odtujenosti, zamerah? Zakaj je lažje seksati z naključnim ljubimcem kot z dolgoletnim partnerjem in kaj je rešitev? Menim, da najprej pogled vase. Razmislek o tem, kaj si resnično želimo od partnerja. Včasih pomaga list papirja in svinčnik. Da si nanj zapišemo in ne pozabimo, kaj se nam res zdi pomembno (in po navadi to ni neposredno povezano s seksom). Potem razmislimo o zapisanem in o tem, kaj lahko mi sami naredimo, da bo bolje. Ko smo se pogovorili sami s seboj, pa je čas, da se odkrito pogovorimo še s partnerjem. Gre seveda tudi z druge smeri, ki je lahko prijetnejša in povzroča manj frustracij: partnerja poskusite zapeljati tako, kot ste ga nekdaj, saj si tega želite, kajne? Poskrbite, da bo vajino ljubljenje res ljubljenje, da bosta oba uživala – brez pritiskov, četudi vam takoj (ali prvič, ko ste ji prinesli rože ali ko ste zanj oblekli tisti čipkasti bodi) ne uspe. Ko se bosta vajini telesi zlili, ko ne bosta mogla verjeti, da se imata lahko še vedno tako zelo dobro, pohvalite vajino izkušnjo. Dovolj bodo besede: »Kako dobro je bilo.« Tudi parter bo pritrdil in takrat se lahko, še oba pijana od strasti, dogovorita, da tega več ne izpustita, in počasi »odgrneta odejo«, pod katero so se zaredile zamere, ki so pogasile strasti. Začnete lahko: »Tako sem se te želel/-a, pa … (in navedete vzroke, ki so vas ustavljali, da se mu/ji niste približali).«
Ko ne gre tako zlahka
Partnerju povejte, da vam pomeni veliko. Da si želite biti z njim in se z njim imeti lepo, tako kot sta se imela včasih. Tudi v spolnosti. Naj vama pomaga spolna terapija. Zakaj ne? Če ob zobobolu pomaga zobozdravnik, zakaj ne bi ob vajini težavi s spolnostjo pomagal strokovnjak, ki se na to spozna? S tem ni nič narobe, z odločitvijo za terapijo ne bosta pokazala šibkosti, temveč moč in željo, da si pomagata. Spolna terapija lahko temelji na vedenjski terapiji, psihodinamični terapiji, mešanici obeh ali celo več vrst; izkušen terapevt svoja znanja prepleta glede na posamezen par. Predstavi vama lahko tudi tehnike, ki se vama bodo spet uspele zbližati; ena od njih je čutno usmerjanje, ki sta ga v šestdesetih letih dvajsetega stoletja razvila spolna terapevta Masters in Johnson. Danes ga terapevti pogosto uporabljajo, saj si z njim pari pomagajo odkrivati čutnost in čustva. Na prvi stopnji par odkriva občutke in čutenja – drug drugega masirata, božata, ljubkujeta in nudita čim več užitkov, vendar se ne dotikata spolovil. Ko nadaljujeta z vajami, vse bolj razumeta partnerjeve odzive, občutke in postajata vse bolj samozavestna, ko govorita ali izražata drugače (vendar tako, da partner razume), kaj jima je všeč, kaj jima povzroča velik užitek in kaj morda nelagodje. Na naslednji stopnji se lahko dotikata tudi spolovil, vendar ne nadaljujeta s spolnim odnosom. Ta pride na vrsto šele v tretjem delu, ko dosežeta sožitje, ki ju je nekdaj družilo – takrat bodo tudi užitki v spolnosti pravi, želja po partnerju pa dolgotrajna.
Ko spolnost boli
Včasih v postelji ne škripa od strasti, temveč zaškripa zaradi odtujenosti, preobremenitev vsakdana ter manjših in večjih zamer, ki sta si jih partnerja nakopala, ker sta se premalo pogovarjala in dogovarjala, pa tudi zaradi najrazličnejših bolezni (za katere pa je lahko delni vzrok prav tako odtujenost med partnerjema ali druge čustvene travme).
Suha nožnica je po navadi znak, da ženska ni dovolj vzburjena; primerjamo jo lahko s penisom, ko še ni dovolj stimuliran, da bi bil v erekciji. Tako kot moškega ne bi prisilili v spolni odnos z mehkim penisom, je neprimerno pričakovati odnos s suho nožnico. Potrebna je torej dovoljšna stimulacija, predigra, ki žensko toliko vzburi, da je povsem pripravljena na spolni odnos.
Težave z erekcijo: Včasih moški ne more doživeti erekcije zaradi utrujenosti ali težav v službi ali zasebnem življenju; ko pa se težave z erekcijo nadaljujejo, je dobro obiskati zdravnika, ki presodi, ali gre za fiziološko ali duševno težavo.
Vaginizem povzroči, da je zaradi močno skrčenih mišic vstop v vagino zelo boleč ali je vanjo celo nemogoče vstopiti. Največkrat je posledica strahu pred spolnostjo in ni trajen. »Najbolje ga pozdravite tako, da izberete sprostitveni obred, pri katerem ugotovite, kako lahko sprostite nožnične mišice. Potem si s partnerjem vzemita toliko časa za predigro, da se bo nožnica temeljito navlažila, preden partner s penisom vstopi vanjo,« svetuje dr. Lesley Hickin, avtorica knjige Vodnik za vsako žensko (MKZ), ki dodaja, da odnos prekinite, če bo še vedno bolelo. Telo namreč lahko začne spolnost povezovati z bolečinami, kar bo vplivalo na vaše želje po spolnosti in tako vodilo v še večje težave, zato v tem primeru poiščite pomoč strokovnjaka.
Prehitra ejakulacija je, tako kot težave z erekcijo, lahko duševnega izvora. Če se dogaja prepogosto, je najbolje obiskati strokovnjaka (lahko za spolnost ali duševnost), ki bo pomagal odkriti vzroke težav in jih tudi odpraviti.
