V zabavni in hkrati poučni knjigi Koža od blizu se je dermatologinja Yael Adler, dr. med., posvetila tudi poglavju o tem, kaj koža pove o naši duši. »Dejstvo je, da so na koži pogosto neposredno vidni simptomi psihe, in sicer vsem ljudem, zaradi česar kožne bolezni tako obremenjujejo prizadete. Naša lupina deluje razkrito, vsem na voljo, vsem na očeh,« pravi dermatologinja.
Zardevanje in hektični madeži
Dermatologinja pravi, da je zardevanje nekaj normalnega; naša prekrvitev namreč narašča pri fizičnem delu, športnem udejstvovanju, ob vročini, meni, pa tudi zaradi alkohola in ob jemanju zdravil, psihično motivirano zardevanje pa poznamo pri veselju, zadovoljstvu, visoki osredotočenosti, razburjenju, jezi in besu, sramu, strahu in spolni vzburjenosti. »Vse skupaj upravlja živčevje z imenom simpatikus, del vegetativnega živčnega sistema, ki je pristojen za stres, hektičnost (burno, vzhičeno, vznemirljivo), pospešitev in potenje,« razlaga dermatologinja, ki dodaja: »Nad našimi očmi je del možganov, ki je pristojen za etiko in moralo. Kdor naredi napako, je to takoj povezano z občutkom sramu. Evolucijsko biološko gledano bi bila lahko z izzvanim zardevanjem povezana svarilna funkcija. Okolici bi lahko rdeč alarmni zvonec signaliziral: Aha, kaj se pa dogaja, tole si pa moramo malo bolje ogledati, tu je nekdo kršil pravila.« Vendarle nekatere zardevanje tako teži, da iz tega razvijejo psihično bolezen – eritrofobijo, pri kateri strah pred zardevanjem vodi k zardevanju, ob katerem glava žari, iz por brizga mrzel znoj, človek je šibek in slaboten, postane mu slabo.
Pretirano umivanje in parazitoza
Prisilno, pretirano umivanje vodi v suho, izžeto kožo in srbeča spolovila, izhaja iz predstave, da je človek umazan, pa tudi iz skrite želje, da bi s sebe spral kar koli umazanega. »To so lahko seksualne misli ali nemoralna čustvena spodbuda,« razlaga Yael Adler, dr. med., ki dodaja, da nekateri ljudje neutemeljeno trpijo tudi za parazitozo, namišljenim napadom zajedavcev.
Spraskani mozolji, grizenje nohtov, puljenje las in rezanje
Praskanje mozoljev, grizenje nohtov, puljenje las in rezanje so avtoagresivna in mazohistična dejanja, ki so najpogostejša pri dekletih, saj so biološko gledano bolj dovzeten, sprejemljiv, občutljiv tip »spopadanja s težavami«, medtem ko fantje in moški s svojimi afekti sledijo navzven usmerjeni agresivni strategiji, recimo pretepanju. Pa vendarle vse bolj avtoagresivni postajajo tudi fantje, in ne le istospolno usmerjeni; k temu najverjetneje vodijo vse bolj okleščena in »socializirana« družbena pravila.
Mozolje največkrat praskajo dekleta in ženske, ko so pod večjim duševnim pritiskom (na primer v času izpitov), napetosti pa ne obrnejo navzven, v okolico, temveč proti samim sebi. Ob pritiskih mozolje stiskajo in praskajo, poškodbe pa za seboj še dolgo pustijo najprej rdeče, nato rjave madeže. V isto kategorijo lajšanja obremenitve spada tudi grizenje nohtov, ki se jih lotevajo tudi fantje.
Nevrotične razloge ima tudi puljenje las oziroma manija lasnega puljenja (trihotilomanija) – lahko povsod po glavi ali le na enem mestu, zaradi česar je lahko na prvi pogled bolezen videti kot okroglasto izpadanje las zaradi vnetja.
Druga žalostna oblika samopoškodovanja je rezanje – večinoma pri mladih ženskah, ki si z ostrimi rezili poškodujejo kožo na podlahti, nekatere tudi na stegnih ali celo trebuhu, da jih ne bi kdo odkril. Sem ter tja se zgodi, da je to »samo« dejanje posnemanja, neke vrste »preverjanje trenda«, nekaj, kar je nekdo videl pri nekom drugem in bi rad poskusil še sam. Praviloma pa rezanje izraža duševno motnjo. Prizadeti se pogosto počutijo, kot bi se znašli zunaj sebe, kot da ne bi bili resnično pri sebi. Šele ob poškodovanju samih sebe se spet občutijo in zdrsnejo nazaj v svoje telo. Bolečina tako dobi pozitivni vidik naslade; obstaja celo domneva, da naj bi se pri tem sproščali tudi endorfini, kar lahko pojasni odvisniško rezanje. Rezanje hkrati zadovoljuje dve potrebi: telo se spet počuti živo, obenem pa razpršena in zato neobvladljiva, nebrzdana in mučna čustvena bolečina najde svoje mesto, na katero se lahko omeji, saj se osredotoča na poškodovano mesto, in ne na občutke, ki jih povzročajo čustva. Začarani krog načelno lahko prekinemo le s psihoanalizo, kjer pacient odkrije resnično bolečino ter nato uskladi svoje ravnanje. Slovenski psihologi, psihiatri in drugi, ki delajo z mladimi, poudarjajo, da je rezanja med mladimi čedalje več, in opozarjajo, naj ga prepoznamo ter s prizadetimi mladostniki nežno, sočutno pridemo v stik. Mladi hočejo namreč z rezanjem oživeti, živeti, se občutiti … Pomagajmo jim, da se bodo lažje (in drugače) spopadali s svojimi težavami, in ne pustimo, da jim omogoča občutek moči (le) samopoškodovanje.
Žareča, vabljiva polt
Koža pa ne zrcali le duševnega trpljenja in stresa, temveč tudi lepa čustva. »Ljubezen nam podari rdeča lička in podžiga naše hormone,« pravi avtorica knjige Koža od blizu, me pa zdaj vemo tudi, zakaj si tako rade nanesemo rdečilo na lička, preden se odpravimo od doma. Avtorica knjige dodaja, da pri moških vodi zaljubljenost v okrepljeno rast brade, telesno poraščenost, pa tudi izpadanje las nad sencami in na temenu, ženske pa imajo sočno tkivo, lepo kožo in sijoče lase, gube pa čakajo na »slabše čase«. »Tisti, ki je srečen, je nagnjen k nižjim ravnem stresnih hormonov z lepo poltjo. Hormon oksitocin, ki se izloča pri dotikanju kože, nas prestavi v najboljše razpoloženje. Komur gre torej dobro, ta to tudi izžareva. In vse to je vidno tudi za druge – v kateri koli starosti,« spodbuja k iskanju drobnih radosti in čim več ljubečih dotikov Yael Adler, ki opozarja, da so jih najmanj deležni osamljeni in ostareli. Objemimo in pobožajmo ne le svojo mamo, temveč tudi taščo, in pomagajmo, da njeno telo preplavijo hormoni sreče ter posledično zdravja in lepše kože. Tudi ona je babica naših otrok.
