»To ne pomeni, da je bolečina kaj manj stvarna in huda, vendar pa jo je prav zaradi odsotnosti jasnega vzroka težje zdraviti,« pojasnjujejo avtorji knjige Kako odpravimo bolečino – Novi in preizkušeni načini za ublažitev bolečin (MKZ), ki ugotavljajo, da ima lahko bolečina zelo močno psihološko vlogo, ter predlagajo psihoterapijo, s katero lažje ločimo realistične skrbi od pretiranih in najdemo pot k ublažitvi tesnobe in stresa. Prav zato smo o psiholoških težavah, ki lahko povzročajo bolečino, govorili s specializantko psihoanalize, psihoterapevtko Barbaro Sarić.
Zdi se, kot da vse več ljudi toži nad bolečinami, za katere zdravniki ne najdejo nobene fizične poškodbe oziroma bolezni. Zakaj se to dogaja?
Bolečina je odraz človeške rane. Vedno, če ne gre za nesrečo, se najprej pojavi na psihični bazi. Še pri nesreči je običajno prej prisoten slab občutek in potem se zgodi. Ljudje smo živa bitja, čutimo, žal pa svojih občutkov običajno ne jemljemo dovolj resno. Bolečina ima svoj pomen. Nečesa je dovolj. Prag tolerance na bolečino je od človeka do človeka drugačen. Običajno se počuti že precej slabo, preden zaboli. Bolečina je torej opozorilo, ki ga je treba spoštovati in ukrepati.
So nepojasnjene bolečine nekaj vsakdanjega ali se pojavljajo le redkim posameznikom z večjimi duševnimi težavami?
Za nepojasnjenimi bolečinami trpi ogromno ljudi: v moji praksi vsak tretji. Pogost primer je tesnobnost – anksiozna motnja, ki pa je lahko različne intenzivnosti. Skoraj vedno se začne z bolečino, tiščanjem v prsih. Ljudje najprej pomislijo, da je vzrok srčni napad, saj so kazalci podobni, zaradi česar lahko nastane panični napad. Podobno je lahko tudi pri fobijah in različnih močnih strahovih. Vzrok za bolečine je lahko tudi izgorelost, ki lahko poleg kronične utrujenosti zaradi pomanjkanja spanja povzroča močne glavobole, alergije in vsesplošne bolečine. Zgodi se tudi, da človek govori o tolikšnem številu bolečin, da bi lahko postavljal mnoge diagnoze. Največkrat pa je vzrok hud stres, ki načne človekovo zdravje in pokaže njegove šibke točke, napreduje pa lahko zelo hitro.
Kdaj vemo, da je bolečina le psihičnega, ne pa tudi telesnega izvora?
Psihoterapevti vedno napotimo pacienta najprej na preiskave, ki lahko potrdijo, da je z njim fizično vse v redu. Če človeka stiska v prsih, najprej preverimo, kako je z njegovim srcem, in če so rezultati negativni, se nagibamo predvsem k fizičnim spremembam zaradi psihičnih obremenitev. Lahko gre tudi za njihovo kombinacijo. Pomembno je namreč, da na pacienta gledamo čim bolj celostno.
Kako se lotiti zdravljenja?
Vsako bolečino je najprej treba preveriti fizično, nato pa poskusiti čim bolj celostno obravnavati vsakega posameznika posebej, saj sta fizična in psihična veja močno prepleteni. Psihoterapija je vedno dobrodošla. Bolečina lahko razkriva marsikaj nezavednega in njeno zdravljenje je močno odvisno od naše volje. Kot je pojasnil že Freud: »Večina naših doživljanj se skriva v nezavednem.« Včasih je bolečina celo tako velika, da človek nekatere dogodke 'pozabi' – potisne v nezavedno. Gre za travme. Tak primer je tudi spolna zloraba.
Kaj pa, če smo prepričani, da smo bolni, pa zdravnik nikakor ne najde vzroka, in se celo bojimo, da bomo lahko zaradi tega umrli?
Tudi takšne fobije obstajajo. Spoprijemati se je treba s svojimi pretiranimi mislimi, strahovi. Kljub vsemu pa moramo biti tudi previdni, saj tudi najboljši zdravniki včasih kaj spregledajo ali ne vedo dobro, še posebno ob kompleksnih težavah. V teh primerih je dobro poiskati tudi pomoč psihoterapevta. Ob opori, ki je čustveno drugače vključena kot podpora domačih, saj terapevt ni čustveno vpleten, se da hitreje in lažje najti ustrezne rešitve. Strahovi so lahko resne zadeve, zaradi katerih zabredemo v različne motnje. Poiskati je treba vzrok njihovega nastanka in razčistiti s tem.
Ublažite bolečine
Avtorji knjige Kako odpravimo bolečine priporočajo, da si pomagate z naslednjim.
- Prijetna glasba – takšna, kakršno najraje poslušate in vas po navadi spravi v dobro voljo. V eni od študij s pacienti s kroničnimi bolečinami, ki so sedem dni vsaj eno uro na dan poslušali glasbo, so se bolečine zmanjšale za 12–21 odstotkov, pri skupini, ki glasbe ni poslušala, pa le za 1–2 odstotka. Paciente, ki so poslušali glasbo, je tudi za 19–25 odstotkov manj mučila depresija.
- Tečaj joge ali fizioterapija, ki vam bo pomagala boleče mišice raztezati in jih okrepiti, kar zmanjša bolečine.
- Topli ali hladni obkladki za boleča mesta (odvisno od tega, ali vam bolj prija toplo ali hladno).
- Več spanja, saj moteno spanje spremeni nekatere mehanizme nadzora bolečine, zaradi česar kronična bolečina postane še hujša.
Ne vemo, kaj vam je
Osebna izkušnja Tanje Želj, ambasadorke zdravega načina življenja, gibanja in razmišljanja, direktorice Pilates centra Tanergija®
Moja osebna izkušnja, ko sem se srečala z diagnozo »ne vemo, kaj vam je«, je precej pestra. Skozi leto prehajanja od specialista do specialista sem dobila pet domnevnih diagnoz. Na začetku mi je bilo jasno in glasno povedano, da imam psihične težave in da sem izgorela. Za bolečine v rebrih, ki so se mi pojavile, sem dobila tablete proti bolečinam in tablete za zaščito želodca. K sreči jih nisem jemala, bolečine niso bile neznosne, so bile pa neprijetne. Nihče od specialistov (osebna zdravnica, ortoped, fizioterapevt, fiziater, osteopat …) me ni pregledal celostno. Vsak iz svojega zornega kota. Zdelo se mi je, da lahko od vsega tega zares zbolim. Nisem vedela, kaj mi je, in vsakič sem domnevala drugače. Normalno je, da me je bilo ob tem močno strah. Vse bolj mi je bilo jasno, da moram sama čim bolje poskrbeti zase, sicer bom zbolela zaradi strahu. Raziskovanje telesa zaradi bolečin me je pripeljalo do točke, na kateri sem čutila, da grem lahko nazaj ali naprej. Raziskovala sem na vseh ravneh: telesno (gibanje, hrana), čustveno, z umirjanjem, s časom zase, s spanjem, z iskanjem stvari, ki so me notranje razvedrile, zbudile, naredile otročjo, veselo, lahkotno, svobodno. Včasih mi je bilo zelo težko razmišljati pozitivno, sploh če sem se počutila res slabo. Takrat sem pa pogledala kakšno smešno nanizanko. Glede na to, da se danes počutim zares dobro, veliko bolje kot v preteklih letih, si upam trditi, da sem šla naprej. Da sem šla skozi strah, ki me ni ohromil ali naredil še bolj bolno. In srčno si želim, da bom zmogla tudi naslednjič, ko bom imela spet slabo obdobje, ali pa da bom celo zmogla taka obdobja preskočiti ali odložiti za nedoločen čas. Vsekakor sem ugotovila, da se da iti naprej. Ni preprosto, se pa da. In izplača.
