Čeprav je dalmatinski glasbenik na sceni že od začetka 90. let prejšnjega stoletja, sam sebe ne dojema kot popularnega pevca, še vedno pa je tudi presenečen, kadar ga kdo prepozna na ulici.
»Poskušam živeti normalno življenje. Nikakor ne morem navaditi na to, da me v javnosti kdo prepozna. Po vseh teh letih mi je to še vedno čudno – verjeli ali ne. Koga bi morda to razveselilo, mene pa ne. Jaz ne živim življenja tipičnega estradnika, ne oblačim se v oblačila prestižnih blagovnih znamk. Želim biti naraven. V svojih pesmih izražam svoje občutke do življenja. Tako zdravim neke svoje frustracije, takšne, kot jim imamo vsi ljudje, in ob tem se počutim dobro. Pojem zato, ker to rad počnem, nikoli pa se ne bom uklonil nekim estradnim pravilom, kaj moram imeti oblečeno, kakšen moram biti – ni mi treba biti nič. Jaz ne pripadam estradi, jaz pripadam ljudem. Oni so me ustvarili. Tudi doživljajo me – kar mi je drago – kot enega od njih. To je nekaj najlepšega,« pravi Zečić, ki – kadar ni na odru – živi čisto normalno, povprečno življenje slehernika.
POROČEN OČE TREH OTROK
Že več kot 25 let je poročen, z Boženo pa imata tri otroke: hčerki Mijo in Antonijo ter sina Petra. Svojo bodočo ženo je spoznal, ko je delal uslugo prijatelju. »Moj prijatelj, ki me je takrat vozil, ko sem igral po restavracijah, se je zaljubil v neko dekle in me je prosil, naj grem z njim, njo in njeno prijateljico na pijačo, saj ni želel, da bi izpadlo, da je zatreskan vanjo. Meni se res ni dalo, verjetno pa tudi njej ne. Ko sva prvič sedela skupaj, da ugodiva najinima prijateljema, mi ni bila všeč, tudi jaz nisem bil njej. Bil sem še grši, kot sem zdaj. Imel sem kodraste lase, a so mi rasli na ven, bil sem zelo suh, nikakršen, jakna je visela na meni ... Drugič, ko smo šli, mi je bilo tudi odveč, tretjič pa sva se začela malo pogovarjati in ugotovila, da imava zelo podoben pogled na življenje, kar me je presenetilo. Čez nekaj časa sva šla na pijačo samo midva. Tudi takrat nanjo še nisem gledal kot na žensko, temveč kot na prijateljico. Zanimivo se mi je bilo namreč pogovarjati z njo. Počasi je prijateljstvo začelo preraščati v nekaj več. Jaz sem v njej videl dobrega človeka in verjetno je tudi ona v meni videla to. Tri mesece se je nisem niti dotaknil niti poljubil. Sploh nisem razmišljal o tem. Šlo je za zvezo s temelji – najprej prijateljstvo, ki pa se je kasneje razvilo v ljubezen,« nam je razkril Dražen.
Božena je še dandanes njegova najboljša prijateljica in edina oseba, ki ji zaupa čisto vse, kar se mu dogaja in podi po glavi. »V njej sem našel neko oporo. Zelo je skrbna do mene, vedno mi poskuša ustreči. Ko sem doma, se počutim kot majhen otrok. Če je na sporedu film, za katerega ve, da mi bo všeč, a si ga zaradi dela ne bom mogel ogledati, mi ga posname. Jed, ki jo imam rad, mi pripravi, ko to najmanj pričakujem …« hvalospeve ženi poje glasbenik. Zelo pa ga veseli tudi, v kakšne ljudi so zrasli njuni otroci. »Trudim se biti čim boljši oče. Normalno je, da svojim otrokom želim vse najboljše. Jaz se trudim in delam zaradi njih. Želim si samo, da bi bili srečni ljudje. Vseeno mi je, kaj bodo delali. Pomembno mi je le, da ne uživajo drog. Hvala bogu so za zdaj dobro, normalni ljudje so, skromni, nimajo nekih zahtev, estrada jih hvala bogu ne zanima. Celo ne želijo povedati, da sem jaz njihov oče, dokler se z novimi ljudmi ne spoznajo bolje. Ne da bi se me sramovali, radi me imajo in jaz njih, a se s tem ne hvalijo,« razkriva Dražen.
PROSTI ČAS
Svoj prosti čas glasbenik najraje preživlja v krogu družine in prijateljev. »Če sem utrujen, rad gledam televizijo: kakšen film, za katerega vem, da glavni junak ne bo imel težav. Ne želim se namreč obremenjevati z nepotrebnim. Zelo rad tudi spremljam nogomet, hodim na tekme, vsaj trikrat na teden pa grem na trening malega nogometa, saj si tako poleg ohranjanja kondicije dodobra zbristrim glavo. Rad obiskujem svoje sorodnike na vasi ter se ob dobri hrani in kozarčku vina družim z ljudmi, ki jih poznam iz otroštva, in se smejem njihovim neumnostim,« nam je še zaupal Zečić.
