Danes se je dojenček prvič nasmejal, pojedel prvo žličko goste hrane, shodil, jutri je že preživel prvi dan brez pleničke, narisal sonček, se naučil rolati in pojutrišnjem je že šolar. Kot bi trenil. K sreči nam ostanejo spomini na ta čudoviti čas. Shranimo jih!
Zakaj je shranjevanje trenutkov pomembno? Odgovor je preprost; zato ker si sicer komaj kaj zapomnimo. Rekli boste, da je nemogoče pozabiti, kdaj je otrok izgovoril prvo besedo ali shodil. Vendar pa lahko tako samozavestno govorite le, če se je to zgodilo včeraj ali prejšnji mesec. Ko leta tečejo in se otroku dogajajo druge pomembne reči, stare zbledijo. Če je danes vaš malček povedal vic, da se je še sicer na smrt resni dedek začel smejati, vi pa ste sklenili, da boste otroku prigodo povedali, ko bo študiral, potem jo raje brž zapišite. Na fakulteti bo drugih težav in humoresk toliko, da se šale izpred toliko let nihče več ne bo spomnil.
Dnevnik je dobra izbira
Žal je veliko staršev, ki ob misli na pisanje dnevnika zamahnejo z roko, češ »nikoli nisem bil nadarjen za pisanje «. Ko gre za beleženje otrokovih dogodkov, je to najmanj pomembno. Pravzaprav, bolj ko je vaš dnevnik nenatančen, ali, če hočete, več ko je v njem »napak«, bolj je zanimiv in lepše darilo bo otroku, ko odraste. Če se torej bojite, da boste kaj napačno zapisali, vseeno zapišite. Nerodna, a pristna beseda izraža otroštvo bolje kot knjižni jezik.
Vsak lahko najde čas
Če je čas za klepet s prijateljico po telefonu, če se najde čas za najnujnejše pospravljanje, potem je čas tudi za dnevnik. Konec koncev ga lahko pišete, medtem ko se otročiček igra v peskovniku, ko lista po knjigi ali takrat, ko dojenček veselo brca na previjalni mizi. Preprosto naslednjič v knjigarni izberite lep zvezek trde vezave (sicer tvegate, da se bo z leti pošteno zmečkal) in pričnite.
Čim prej
Pisanja se lotite čim prej: morda vaš dojenček še večino dneva prespi,a vseeno lahko o njem zapišete veliko zanimivega. Koliko je tehtal pri porodu, kakšne občutke ste imeli ob njegovem rojstvu, kdo ga je prišel obiskat. Kako si ga predstavljate, ko bo zrasel, bo temperamenten, bo zgovoren, komu je (bo) podoben? Zraven lahko prilepite odrezan nohtek in šopek prvih laskov. Kaj na steni najraje opazuje, katera je njegova najljubša ropotuljica, kako poteka vajino kopanje in še in še bi se našlo. Po želji lahko na posamične strani nalepite fotografije. A da ne bo pomote; tudi če je vaš otrok star šest let, je še vedno čas, da začnete pisati. Prav nikoli ni prepozno!
Pišite njemu
Kaj, ko bi otroku pisali pisma? Mnogim staršem je tako lažje začeti s pisanjem. Zapišite, kaj ste čez dan počeli vi, vprašajte otroka, kaj je počel on, potem pa namesto njega odgovorite.
Pomembne malenkosti
Razmislite, kako bi lahko zapisali čim več; morda tako, da po stanovanju oziroma tam, kjer se z otrokom največ igrate, shranite listke, na katere boste na hitrico zapisali zanimivosti. Med kuhanjem pa res ne morete odpirati dnevnika! Glejte, da bo kakšen listek tudi v avtu, saj med vožnjo otroci izustijo marsikaj posrečenega. Na hitrico zapišite, zvečer ali naslednji teden pa prepišite ali nalepite v dnevnik.
Pomemben je dogodek
Zapišite dogodek, kot se je zgodil; čez deset let vas ne bo zanimalo, kaj se je zgodilo prej in kaj potem, pomembno bo samo, kaj in kdaj se je zgodilo. Ta nasvet je še posebej pomemben, če vam rado primanjkuje časa. Ne pišite, kako ste se odpravljali na bazen, kako ste delali sendviče in kdo vse je šel z vami, pač pa samo zapišite: »Luka je na bazenu začudeno pogledal babičine noge. Pokazal je na krčne žile in jo vprašal, kdo jih je porisal z modrim flomastrom.«
Tudi o sebi
Zapišite tudi kaj o sebi; otroci vam bodo hvaležni, če bodo čez leta smeli spoznati vaše skrite skrbi in radosti ob njihovi vzgoji. Ni vam treba pisati vsak dan, če ste prezaposleni, tudi vsak teden ne. Pisanje dnevnika vendarle terja sproščenost in dobro voljo in na straneh se bo poznalo, če so bile pisane pod prisilo. Raje torej manj, pa tisto doživeto!
