Estrada

Takoj se je zaljubila v lipicance

Neva Železnik, Ženska
19. 10. 2017, 11.00
Deli članek:

Sonja Strnad Nardelli, turistična vodička v Kobilarni Lipica.

Sonja Strnad Nardelli, magistrica prava, iz vasi Sela iz okolice Sežane, dela že šesto sezono kot vodička v Kobilarni Lipica, kjer vodi domače in tuje obiskovalce po tem posestvu, kjer domuje več kot 350 belih konj. Oglede vodi v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Ker se uči špansko in francosko, bo čez leto ali dve zagotovo vodila turiste že v kar šestih jezikih.

Kobilarno vsako leto obišče okrog sto tisoč obiskovalcev z vsega sveta: Kitajske, Indije, Južne Amerike, ZDA, Nove Zelandije, Afrike in Rusije ter seveda vseh držav Evrope. Naša sogovornica pravi, da lipicanci privabijo obiskovalce od vsepovsod zato, ker pridejo na svet kot temna žrebeta in potem odrastejo v bele kobile in žrebce. Po vsem svetu so zasloveli že v času avstro-ogrske monarhije kot čudoviti beli konji španske jahalne šole na Dunaju, z izjemnim talentom za dresurno jahanje in vožnjo vpreg.

Redna služba

»Leta 2004 sem se prvič prijavila na enega izmed njihovih razpisov, ko so iskali nekoga, ki govori italijanski in nemški jezik. Bila je to takrat tudi moja prva zaposlitev po daljšem obdobju materinstva, ki sem ga posvetila svojim trem otrokom in družini,« je začela. Z delom je zadovoljna, saj če ga z veseljem opravljaš, te napolni in zadovoljuje, da imaš tudi, ko prideš domov, še veliko energije za otroke in družino. »Preko svojega dela sem gradila svojo samozavest in odkrivala talente, ki se jih prej, ko sem bila samo mama, gospodinja in žena, nisem zavedala.«

Rada ima Kobilarno Lipica in verjame vanjo ter jo tudi zato z veseljem vsakič znova in znova predstavlja domačim in tujim gostom. Poudari, da mora imeti močan glas in veliko mero potrpežljivosti, saj vodi včasih skupine, ki štejejo tudi 50 do 60 ljudi.

»Jaz pa ne znam jahati. Šele takrat, ko sem se zaposlila v Kobilarni Lipica, sem se srečala s konji. Takoj sem se zaljubila vanje, saj so lepi, kobile pa še ljubeče matere. Ko so spuščeni v naravi, tudi vidiš, kako uživajo v svobodi in kako elegantno se gibajo.« Zaupa nam, da je eden izmed obiskovalcev Lipico označil za zeleni raj, lipicanci pa so se mu zdeli kar beli angeli.

Življenje doma

Danes je Sonja Strnad Nardelli ločena, otroci so že odrasli in si skozi študij samostojno utirajo svojo pot skozi življenje. »Služba mi pomeni pomemben zaslužek, s katerim lahko podpiram otroke pri študiju. V bližnji prihodnosti si pa želim opravljati delo v svoji stroki, ob katerem bi uporabljala znanje tujih jezikov.«

Živi na podeželju na Selah, majhni vasici, kjer imajo hišo z lepim okrasnim vrtom. »To je bila včasih kmetija moje none, kjer sem kot deklica morala še pomagati pri vseh kmetijskih opravilih, ki smo jih vsi opravljali na roke, brez večjih strojev tako kot že zadnja desetletja.« Še danes je hvaležna za tisto obdobje, ko niso imeli veliko, ko jim ni bilo lahko, ko je bil nono deležen večjega kosa mesa pri kosilu, saj je opravljal težja fizična dela. »Nona je 'šparala' dobrote tudi za sorodnike iz Ljubljane, ko so prišli ob praznikih na obisk, ali pa jih nosila prodajat v Trst.« Ker ni bilo lahko, so toliko bolj sladki spomini na otroško razposajenost vaških otrok, ko so se še vsak dan srečevali v vaškem jedru in se skupaj igrali, kopali v bližnjem potoku, hodili peš do sosednjih vasi ali pa se peljali z motorji, s katerimi so se postavljali predvsem mladi fantje.

Danes pravi, da je življenje na vasi povsem drugačno. »Družina zjutraj skupaj odide v službe in šolo, zvečer pridejo vsi skupaj domov. Redkokje je še kakšna nona, ki skuha kosilo 'ta mladim', ko se vrnejo domov.« Pa tudi vsi živijo bolj zase.

Ni ji dolgčas

Pravi, da ji nikoli ni dolgčas. »Preživljam ga z družino ali prijatelji, četudi ga med turistično sezono nimam veliko.« Ga pa vedno izkoristi za kaj prijetnega, poučnega in sproščujočega. »Spomladi, ko se narava prebuja, rada urejam okolico okrog hiše, posedim na vrtu in opazujem naravo, rastline in živali, še posebej ptice, ki gnezdijo na drevesu ob hiši, na tramu pod streho. Ko so večeri že bolj topli, se rada sprehajam s prijatelji po starem delu Trsta, ob morju ali pa v naši lepi prestolnici Ljubljani.«

Rada obišče tudi glasbene in druge kulturne prireditve, v jeseni pa ji je v velik užitek loviti zadnje sončne žarke. Tudi zime se veseli, kajti to je obdobje, ko je več časa za kakšno dobro knjigo ob kaminu, ki jo rada bere v tujem jeziku, da se zraven še izobražuje. Rada hodi tudi plavat, veliko hodi, s kolesom raziskujem mesta in vasi, rada nabira zelišča, fotografira naravo, zanimive prizore in ljudi na svojih potovanjih in potepanjih. »Tudi pri svojem delu sem pripravljena uloviti kakšen zanimiv dogodek ali prizor, povezan z lipicanci. «

Sicer pa nam zaupa, da ima sedaj novega partnerja, ki njo in njeno delo podpira. Življenje je zato seveda lepše in lažje.

Težko do službe

Potem nadaljuje: »V mojem domačem kraju ni preprosto dobiti zaposlitev. Večje je število brezposelnih, ki imajo več kot petdeset let. Veliko mladih poskuša najti svojo srečo v prestolnici ali v večjih krajih, kot je Sežana. Bližina Italije je lahko tudi kdaj rešitev za krajši čas, saj nudi možnosti priložnostnih del čez mejo.«

Seveda pa se ji zdi zaposlitev za nedoločen čas pomembna za socialno varnost. »Za mlade še toliko bolj, saj takrat načrtujejo svojo prihodnost, se osamosvojijo, si ustvarijo dom in družino. Če dolgo ne najdejo dela, lahko zapadejo v malodušje in razočaranja.«

Je pa prepričana, da na mladih svet stoji in razočarana je, da tega naši levi in desni politiki, pa tudi tisti vmes ne razumejo. Namesto, da bi bila pamet naša nafta, mladi intelektualci množično odhajajo s trebuhom za kruhom. In Slovenija bo zato v prihodnosti bolj revna. Sicer pa pravi, da je rojena pod srečno zvezdo. »Moja sreča je sestavljena iz veliko majhnih čarobnih trenutkov, ki me spremljajo skozi življenje. Tudi takrat, ko mi je bilo najtežje, sem na svet gledala skozi mavrična očala, pa z optimizmom, upanjem in vero, da se bo na koncu vse dobro končalo. In največkrat tudi se,« sklene in je vesela, da prihaja v Lipico čedalje več ljubiteljev konj. Večina od njih se zanima za zgodovino in so radovedni glede barve malih žrebičkov. Ali so resnično temni in zakaj osivijo; drugi, izkušeni jahači, pa dan ali celo več dni zapored preživi v Lipici v družbi elegantnih konj.