Rodila se je tik pred 2. svetovno vojno v Kraški vasi pod Gorjanci kot zadnji, deveti otrok, mami Tereziji, gospodinji in očetu Antonu, kmetu, kovaču in mlinarju. Mama je bila skrbna, prijazna, nadvse ljubeča ter razumevajoča in se je otroci niso bali, oče pa je bil resen, miren in je svoje sinove in hčere vzgajal z zgledom, samo pogledal je, pa so že vedeli, kaj morajo storiti.
Najzgodnejše otroštvo je preživela v izgnanstvu. V Nemčiji. Sprva so jih selili iz enega delovnega taborišča v drugega, potem so jih za delo naselili pri zasebniku, družini Vogt, v kraju Wolfstein. Nad njo, ki je bila ljubka in svetlolasa, so bili Nemci navdušeni in so starša večkrat vprašali, če jo lahko posvojijo. Pa jima kaj takega še na misel ni prišlo. »Naša družina je bila vedno skupaj, tudi ko nismo imeli nič. Imeli pa smo drug drugega. Starša sta vsem devetim otrokom dajala ljubezen, varnost in sta nas vse sprejemala takšne, kot smo bili,« začne prim. Marija Vegelj Pirc, ki se je že v otroštvu odločila, da bo zdravnica, da bo lahko pomagala ljudem.
Njen najstarejši brat Jože je bil rojen že leta 1922. Njemu so sledili Tončka, Miha, Fanika, Ivan, Stanko, Vinko, Lojze in zadnja, leta 1940, rojena Marija, ki so jo doma klicali Marica.
Potem se vrne v rano otroštvo in nam pove, da so odrasli slovenski izgnanci v Nemčiji med 2. svetovno vojno delali v tovarnah ali na poljih, otroci pa so obiskovali nemški vrtec ali šolo. »Če zaprem oči, se najprej spomnim na nemškega fantka Dida, ki je bil mojih let in lahko rečem, da je bil nesporno moja prva ljubezen. Ves čas sva se družila, igrala in se lepo imela.« Vsi v družini Vogt, kjer so imeli tri sinove, so jo imeli radi in njihova mama bi jo kar posvojila.
Spominja se tudi, da ji je nemški duhovnik podaril prvo punčko, ki jo je imela zelo rada in je nanjo pazila kot na punčico svojega očesa. Ko pa so v Nemčijo prišli Američani, kot osvoboditelji, je prvič jedla čokolado. »Vojaki so jo imeli v vedno v žepih za otroke, v njih pa tudi cigarete za odrasle.«
Ko se je njihova številna družina jeseni leta 1945 vrnila domov, je bila njihova domačija opustošena, celo brez oken in vrat, hlev pa prazen. »Pred 2. svetovno vojno smo imeli vsi otroci v hiši svoje postelje, kar je bilo za tisti čas redkost. Naša hiša je bila precej velika in lepa.» Toda ni bilo časa za žalost. Veseli so bili, da so vsi živi in zdravi prišli domov. Ker je bilo treba preživeti, sta se predvsem mama in oče zakopala v delo, da sta hišo znova usposobila za normalno življenje.
»Starša sta otroke vzgajala z zgledom k poštenemu in odgovornemu delu. Naučila sta nas tudi, da je nedelja Gospodov dan. Zato smo se vsako nedeljo zjutraj še posebno skrbno umili, oblekli v pražnja oblačila in šli k maši.« Z mamo sta šli pogosto že ob petih zjutraj peš v pet kilometrov oddaljeno cerkev, saj tedaj še nihče ni imel avtomobila. Še kolesa ne! Bili so to časi brez telefonskih in radijskih aparatov, brez televizije, brez hladilnikov in pralnega stroja. Redko katera hiša je imela v kuhinji tekočo vodo, kopalnice in angleška stranišča pa so bila še bolj redka. Ljudje smo se umivali v lavorjih in škafih, otroci pa v bližnjem potoku. Računalnikov pa tedaj še niso izumili. »Smo se pa veliko družili in pogovarjali in bili smo srečni, « se spominja.
»Ko smo znova imeli krave, sem jih kot najmlajša pogosto vodila na pašo s knjigo pod pazduho. « Ko je brala, je pozabila na vse. Tudi na krave, ki so ji zato včasih ušle in so jih potem vsi iskali po okoliških travnikih.
Leta 1947 je začela obiskovati osnovno šolo. Najprej je hodila v tisto, ki je bila v Bušeči vasi, potem pa v Cerklje ob Krki. Ker je bila odlična učenka, je šolanje nadaljevala v Krškem, gimnazijo pa je končala v Brežicah. Leta 1959 je maturirala in najprej eno leto študirala pravo, ker je bil vpis na medicino omejen. »Celo za tiste, ki smo opravili sprejemne izpite.« Čeprav je vedela, da ne bo pravnica, je opravila vse izpite prvega letnika in se potem naslednje leto, leta 1960, vpisala na Medicinsko fakulteto in jo leta 1967 končala. Potem je pristala na Onkološkem inštitutu. Tam je srečala ljubezen svojega življenja: Bojana Pirca, internista in onkologa. Poročila sta se leta 1970 in rodila sta se jima dva otroka. Prvorojenka Lucija je bila otrok s posebnimi potrebami, a je zdaj, ko je odrasla, zelo samostojna. Drugorojeni Jernej je poročen z Brigito in skupaj z ženo imata tri sinove: Benjamina, Urbana in Jakoba, ki so Marijini sončki. Na srečo živijo v sosednji hiši, zato se lahko veliko družijo. Pa tudi varuški sta vedno blizu.
Potem gre nazaj v svoje življenje in pravi, kako je kot mlada sobna zdravnica začela leta 1968 delati na Onkološkem inštitutu. »Včasih je bila beseda rak prepovedana, saj je pomenila le eno: smrt.« Zato zdravniki bolnikom pogosto sploh niso povedali, kaj jim je, bolniki pa tudi niso spraševali. »Ker je videla, kako so bolniki in svojci obupani, če so izvedeli za diagnozo, je najprej leta 1984 dosegla, da so na Onkološkem inštitutu odprli oddelek za psihoonkologijo, kjer so prvi v Sloveniji nudili bolnikom in svojcem psihološko pomoč in podporo. Prej tega niso imeli.
»Da bi šli v korak s svetom, sem po evropskem zgledu zbrala prostovoljke za gibanje Pot k okrevanju (Reach to recovery), kjer so se zbirale v glavnem bolnice in ozdravljenke od raka dojk.« Potem je dosegla, a prizna, da ni bilo lahko, da so lahko usposobljene prostovoljke, z lastno izkušnjo raka dojk, že po operaciji obiskovale na novo obolele ženske na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in jih opogumljale.
Leta 1986 je ustanovila še Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in ga pomagala razvijati in ga več kot 20 let tudi vodila. Potem so v društvu začeli izdajati revijo OKNO (premetanka od onko), ki je ozaveščala bolnike, svojce in tudi zdravstveno osebje. To revijo, ki izhaja v nakladi 8000 izvodov dvakrat letno, Marija Vegelj Pirc še vedno z velikim veseljem ureja. Potem je počela še marsikaj in imela ves čas v mislih le eno: bolnike. Zato je leta 1997 ustanovila še Europo Donno, Združenje za boj proti raku dojk. »Rak dojk je namreč najbolj pogost ženski rak. Še vedno vsako leto zboli več kot tisoč dvesto žensk, torej tri na dan in še vedno več kot ena vsak dan umre za rakom dojk. Med temi so predvsem tiste, ki pridejo k zdravniku prepozno, že z zelo napredovalo boleznijo. Prav zato so revije, kot je Okno, še vedno potrebne,« je prepričana.
Ko jo vprašam, kaj meni o zdravstvu danes pravi: »Zdi se mi, da se včasih ne ve, kdo pije in kdo plača. Če k temu dodaš še slab sistem in slabo vodstvo, imaš to, kar je. Kaos. Škodo pa občutijo predvsem bolniki!«
Potem zapre oči in pravi, da se velikokrat spomni, kako pri njih nihče ni začel jesti, če očeta še ni bilo za mizo. Ko se jim je pridružil, se je vedno najprej pokrižal, skupaj so zmolili in oče je rekel: Bog žegnaj; vsi v en glas so odgovorili: Bog lonaj. Tudi tega se spominja, kako sta jim oba z mamo govorila, da bodo vsi uspeli, a le, če se bodo učili, pridno delali in bili pošteni. Danes ve, da je bilo tistim, ki so vstopili v ZK laže, a ji ni žal.
»Toda zapomnila sem si tudi, da sta nam starša rekla, da v življenju nikoli ne teče vse po maslu. Tedaj mora človek v sebi zbrati moč in pogum, da gre naprej.« Mariji Vegelj Pirc je to uspelo.
