Ojoj, sem si mislila, tole ne pelje v nič dobrega. Presneta čustva, ki so lahko neskončno lepa, lahko pa nas skupaj z navijaškim egom peljejo v prepire, iz katerih vsi izstopimo kot poraženci.
Nam je tega res treba? Smo res tako zaslepljeni in si res ne moremo pomagati, da bi se obnašali tako, da bi bili prav vsak trenutek ponosni na svoja dejanja? O prepirih smo se pogovarjali z ICF-coachinjo Tino Breznik iz Lavele (www.lavela.si), ki je kar takoj zmajala z glavo: »Res nas niso vredni, ti prepiri! Pa vendar se vsi znajdemo v njih. Včasih se nam zdijo malenkostni in na njih pozabimo, spet drugič pa se prepir sprevrže v bes, v neobvladljivo jezo in zdi se, da nas bo razgnalo ter posledice čutimo še več ur, dni, mesecev, včasih tudi let. In zgodi se, da se vprašamo: Kaj je namen prepira? Kaj pridobim z njim? Kaj mi prinese? Ko se enkrat ustavimo (ker se je za ta vprašanja treba ustaviti, se umiriti) in si začnemo postavljati vprašanja, ki se nanašajo na smisel prepira, zanesljivo osvajamo goro samospoznanja.« Pa spoznajmo, zakaj se ne splača …
Na glavo v prepir
Zakaj se sploh prepiramo? Tina Breznik pravi, da se v prepir podamo, ker se počutimo nelagodno. »Lahko gre za občutek strahu, manjvrednosti, ogroženosti, občutek, da se nam godi krivica, potreba, da dokažemo svoj prav, prizadete so naše vrednote, naša resnica,« pravi ICF-coachinja ter nas spominja na temeljno vprašanje spoštovanja sočloveka in njegove resnice, ki je najverjetneje drugačna od naše: »Se zavedamo, da ima vsak človek svoj pogled na svet, svojo resnico? Kako nam je, ko se vprašamo: Kakšen je moj pogled na razmere? Kakšen je pogled drugega človeka na povsem enake razmere?«
Vsakdo ima drug pogled na svet
Vsak od nas se je rodil v drugačnem okolju in na isto stvar lahko gleda enako kot mi, malo drugače ali povsem drugače. Je zato slab človek? Smo zato slabi mi? Kdo ima pravzaprav prav? Verjetno oba, saj vsak zagovarja svojo resnico. Ali kot pravi Tina Breznik: »Vsak posameznik gleda na svet skozi svoja očala, ki se razlikujejo od očal sočloveka. Vsaka očala oblikujejo drugačen pogled. Kaj se zgodi, ko se tega zavemo in v prepiru skušamo pogledati skozi očala drugega človeka? Kdaj svoj pogled, svojo resnico povzdignemo nad resnico drugega? Zamislimo si prepir iz preteklosti, vživimo se vanj in poskušajmo videti položaj skozi vsa ta vprašanja. Smo sposobni videti položaj objektivno, brez čustev, ki nas ovirajo v presoji, brez predsodkov, sodb? Kaj vidimo?« vabi k samoizpraševanju Tina Breznik.
Bodimo iskreni
Bolj kot bomo iskreni – najprej do sebe, saj moramo najprej sebi priznati, zakaj se v resnici prepiramo, kaj je glavni vzrok za našo jezo in kako se počutimo –, hitreje in lepše bomo iz prepira prišli celi. Tina Breznik predlaga, da se vprašamo: »Kako drugemu človeku pojasnimo svoj pogled na položaj najpreprosteje, da nas razume? Povejmo iskreno, kaj občutimo. Na primer preprost stavek: 'Prizadene me, ko v družbi ne podpreš mojega mnenja, čeprav se strinjaš z menoj,' sočloveku razumljivo predstavi, kaj se z nami dogaja, kaj nas spravlja v stisko. 'Kako si lahko pomagava?' pa je vprašanje, ki se ponuja kar samo.«
Ne obtožujmo in ne obsojajmo!
»Ne obtožujmo! Ne obsojajmo! To nasprotno stran prisili, da se brani, in že smo v vojni,« opozarja IFC-coachinja in dodaja, da namesto obsojanja in obtoževanja prevzemimo odgovornost za svoje obnašanje in za svoje besede. Tina Breznik predlaga, da se vprašamo, ali poznamo način, kako izraziti stališče brez obtoževanja, obsojanja, manipulacije. »Ta način prepir spreobrne v dialog. V pogovor. V rešitev,« spodbuja sogovornica.
Je kriv ego? Ponos?
Pa vseeno se ne obtožujte, če vas (še) kdaj zanese. Ker se zgodi, da nas čustva včasih prevladajo, da nas zanese, da povemo stvar na način, ki nam je v resnici tuj, rečemo stvari, ki jih ne mislimo. Tina Breznik predlaga, da se takrat vprašamo: »Kaj mi preprečuje, da se iskreno opravičim? Ponos? Ego? S kakšnim namenom dopuščam, da me obvladujeta? Kaj se zgodi, če le izgovorim: 'Oprosti, predaleč sem šel. Nisem želel, da se stvar razvije v tej smeri. Lahko ponovno poskusiva?' Če dovolimo, da nas ponos obvladuje, in skušamo dokazati svoj prav, se pogosto zgodi, da sploh ne vemo, zakaj smo v prepiru, pomembno nam je le, da dokažemo svoj prav. Če ne dokažem svojega prav, katere predstave o sebi izgubim?« vas k samoizpraševanju spodbuja sogovornica.
Kateri prepiri so dobri in kateri niso?
»Moje mnenje je, da noben prepir ni dobra stvar,« pravi ICF-coachinja in nadaljuje: »Preprosto v njih ne verjamem. Verjamem pa v pogovore. Tudi v eksplozivne, naelektrene, v katerih pa ne pozabimo na spoštovanje sogovornika. Mi uspe živeti brez prepira? Ne, se pa zagotovo prepiram drugače kot pred leti. V vsakem prepiru vem, kdaj pridem do točke, ko bi lahko prestopila mejo spoštovanja, in se ustavim. In to si, glede ne moj energičen značaj, štejem v čast. Ko doživim prepir, ki po mojih merilih ni malenkosten, se vedno vprašam: Zakaj sem se odzvala tako, kot sem se, in kako bi se lahko drugače? In to brskanje je naporno, zahteva čas, tudi spoznanja niso vedno prijetna, zato se trudim, da prepire spreminjam v dialoge,« je iskrena Tina Breznik.
