Kako naj torej od otročka, ki mu je družina vse, pričakujemo, da bo vriskal od veselja, ko bo moral zapustiti varno zavetje doma in oditi v vrtec?
»Odhod od doma v drugo okolje, med druge ljudi, med katerimi ni tvoje najdražje osebe, na katero si navezan, je za otroka na eni strani zahtevna in težka, na drugi pa privlačna in prijetna naloga,« pravi Andreja Križan Lipnik, svetovalka v vrtcu Rogaška Slatina. Pa vendarle je v odhodu v vrtec tudi nekaj privlačnega, drugačnega, novega … »Odhod v svet je za otroka privlačen zato, ker je osamosvajanje od staršev in raziskovanje sveta njegova razvojna naloga. Zato hrepeni po okolju, ki mu ponuja družabne in intelektualne izzive. In zaradi tega se rad in z radovednostjo spušča v svet in mu je tam prijetno,« razlaga Andreja Križan Lipnik. Ko bo otroku težko, se spomnite na zgornji stavek in se osredotočite nanj. Ter bodite sočutni in razumevajoči tudi zaradi zahtevnosti odhoda od doma: »Otrok mora z odhodom od doma premagovati svojo navezanost na domače okolje, premagovati mora strah, da bi izgubil odnos z najbližjimi, in prav ta strah otroka razvojno zadržuje v fizični in psihični bližini staršev. V stroki te občutke strahu imenujemo separacijska anksioznost. S temi strahovi ni nič narobe, nasprotno, opravljajo zelo pomembno nalogo pri postopnem osamosvajanju in dozorevanju otrok. Manjši kot je otrok, močnejši so ti strahovi. Do tretjega leta otrokove starosti razvojno že precej upadejo, še vedno pa so prisotni.«
Vsak odhod od doma terja množico občutkov
»Ob vsakem odhodu otroka od doma se znotraj njegove duševnosti pomerijo moči privlačnosti izziva in moči separacijske anksioznosti. Kadar otrok rad, z veseljem in navdušenjem odhaja od doma v vrtec ali šolo, smo lahko prepričani, da je moč privlačnosti neprimerno večja od moči separacijske anksioznosti. Kadar pa otrok odločno odklanja odhod v vrtec ali šolo, je rezultat merjenja moči v prid separacijskemu strahu,« razlaga psihologinja Andreja Križan Lipnik, ki spodbuja starše k razumevanju tega mehanizma: »Kadar odrasli razumemo, da pri problemu otrokovega odklanjanja odhoda od doma ne gre za trmasto vedenje, temveč za vedenje, ki je kompleksno in občutljivo, povezano z otrokovimi najglobljimi strahovi, razumejo tudi to, da se ga mora zato tudi tako občutljivo reševati. Otroku torej, ki odločno odklanja odhod v vrtec ali šolo, lahko pomagamo tako, da mu krepimo občutek izzivov in zanimivosti, ki čakajo nanj v novem okolju, hkrati pa mu zmanjšujemo razloge za njegovo separacijsko anksioznost.«
Prvič v vrtec …
Najbolj v skrbeh so starši, katerih otrok gre prvič v vrtec. Mu bo v vrtcu lepo ali bo težko prenesel ločitveno stisko? Kako bomo sami prenesli ločenost od otročka? »Prvemu mesecu, ko se otrok postopoma navadi na spremembe, pravimo uvajalni mesec,« pravi svetovalka vrtca Rogaška Slatina. »Separacijski strahovi so veliko večji, ko si kot otrok prvič postavljen v novo okolje. In se po malem zmanjšujejo, ko se ponovno vračaš v enako okolje, k enakim vrstnikom in odraslim. Po prvih dneh se strahovi zmanjšajo, povečajo se občutki izzivov v novem okolju. Ko se v okolju počutiš varnega, te začne zanimati vse novo v njem. To je povsem razumljivo dejstvo. Manjši kot je otrok, bolj pozorno postopno uvajanje potrebuje. Večji kot je, več se lahko z njim dogovorimo in hitreje se prilagaja. Prav tako se lažje prilagaja na spremembe otrok, ki je varno navezan na svoje starše.«
Postopno uvajanje
»Majhnega otroka lahko na spremembo dobro pripravimo le tako, da ga nanjo postopno navajamo,« je prepričana Andreja Križan Lipnik. »To obvezno zahteva začetno prisotnost njegovih ljubljenih oseb v okolju, na katerega se prilagaja. Ko spozna novo okolje in nove ljudi, se začne počasi tudi nanje navezovati in vse bolj si upa biti v novem okolju sam. Velja, da otroci potrebujejo ravno prave frustracije za svoj ustrezen razvoj. Pri uvajanju to pomeni, da nas prvi jok otroka, ki po nekaj dneh za kratek čas ostane sam s svojo vzgojiteljico, ne sme prestrašiti. Navadno se za nekaj trenutkov umiri, pa spet zajoka. Tak odziv je pogosto obvladljiv spremljevalec postopnega prilagajanja.«
Ko skrb ni odveč
Nekaterim otrokom pa je vendarle pretežko. »Zaskrbeti nas mora takoj, kadar otroka preplavi močan strah in začne neutolažljivo jokati. Tak preplah v otrokovih občutkih lahko reši le ljubljena oseba, na katero je otrok navezan. Zato skrbni vzgojitelji v vrtcih v prvih dneh skupaj s starši dogovarjajo uvajanje, jih pokličejo, kadar je potrebno, starši pa si zagotovijo v teh dneh čas, da so dosegljivi, ko je potrebno. Takšni pristopi varujejo otrokova čustva in mu utrjujejo zaupanje. Ko zaupanje poraste, se tehtanje notranjih moči začne vidno prevešati v smer zanimanja za privlačnosti novega okolja,« razloži svetovalka vrtca.
Kmalu bo lažje
Četudi so prvi dnevi ali celo tedni v novem okolju naporni tako za otroke kot za starše, pa čas celi rane tudi v vrtcu in nekateri otroci se po prvem mesecu že veselijo odhoda k prijateljčkom in prijaznim »tetkam«. »Ko otroci zrastejo in se psihično okrepijo, je zanje odhajanje v novo okolje bistveno lažje. Po tretjem letu se starši večinoma z otrokom že dogovorijo o njegovem uvajanju in se z njim pogajajo o času, ki ga bo otrok preživel sam v novem okolju že v prvih dneh. Seveda tudi pri teh otrocih ne gre vedno tako lahko in potrebujejo nekaj časa prisotnost starša (oziroma druge znane osebe) v novem okolju, nato pa postopno podaljševanje časa samostojnega bivanja v njem. Tudi pri njih velja pravilo, da nas njihovi odzivi odklanjanja ne smejo vreči iz tira. Postopek prilagajanja zahteva od otroka napor. Ta pa krepi. Potrebno je le pravilno odmerjanje napora. Če bi na primer triletniku, ki se težje prilagaja, kar odvzeli ta napor, da mu ne bo težko, bi delovali razvajajoče, kar nikakor ni v njegov prid.
Prvi dnevi v šoli …
»Enako kot za vrtčevske velja tudi za šolske otroke,« pravi psihologinja Andreja Križan Lipnik. »Šole znajo otrokom ustvarjalno prikazati zanimivosti šolskega življenja že prvi šolski dan. In tako otroci zaradi velike radovednosti in izziva že naslednji dan lažje premagajo svoje strahove. Če koga vleče bolj nazaj kot naprej, mu je treba pomagati s postopnim uvajanjem (pustiti mu je treba čas, mu dovoliti, da predela strahove, z zgledom pokazati, kako se lahko dobro počutiš v novem okolju, namerno pred otrokom ustvarjati sproščeno komunikacijo z učitelji …). Pri odraslih sta potrebna zadostna mera odločnosti in potrpežljivosti, da zdržimo otrokov proces uvajanja. Kadar vse to ni dovolj, je najbolje, da se ustavimo in se poglobimo v otroka in v njegovo doživljanje. Svetovalne službe v vrtcih in šolah imamo med poudarki svojega dela zapisano tudi delo za otroke, ki se težje prilagajajo. Treba je le odpreti vrata in izraziti skrb,« spodbuja svetovalna delavka Andreja Križan Lipnik.
