»Skoraj vse imamo zgledno urejeno in kdor želi delati, dobro živi. Poleg tega kriminala skoraj ni in čisto brez skrbi lahko raziskuješ mestno državico tudi sredi noči!«
Superlativov na račun otoške države, ki je velika manj kot za desetino Slovenije, a ima kar okoli pet milijonov prebivalcev, sem bil navajen. Njeno pregovorno urejenost sem spoznaval že nekajkrat in tokrat sem se spraševal, če mi lahko ponudi še kaj novega.
Vrtovi prihodnosti?
Prijetno me je presenetil že večerni sprehod po enem izmed največjih parkov na robu poslovnega središča – Gardens by the bay (Vrtovi v zalivu). Zadnja velika mestna prireditev letos praznuje že peto obletnico, a je še vedno ena največjih turističnih atrakcij. Velik park je zgrajen na ozemlju, ki so ga pridobili z izsuševanjem morja. Z do petdeset metrov visokimi umetnimi drevesi in velikanskima rastlinjakoma predstavlja vzorčni primer spoja narave in sodobne tehnologije. Drevesa z razvejanimi krošnjami so pravzaprav vertikalni vrtovi, ki nudijo senco, v njihovih deblih pa se skrivajo številne tehnične naprave za potrebe celotnega parka. Gradnja je bila okolju prijazna in tako danes uporabljajo sončne celice za pridobivanje električne energije, z zbrano deževnico zalivajo rastline, reciklirano vodo pa uporabljajo tudi v hladilnih sistemih. Največji drevesi sta povezani z razglednim mostom, na katerega se je mogoče povzpeti proti plačilu, v enem izmed dreves pa k razvajanju vabi prestižna restavracija. Drevesa ob prvem mraku oživijo s tisočerimi lučkami, ki spominjajo na kresničke, vrhunec pa pomeni glasbeno-svetlobna predstava, ki vsak večer pritegne številne obiskovalce. Priznam, res je veličastna in spominja na dogajanje v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, kjer si je človeštvo po Zemljini podobi ustvarilo življenje na novem planetu … Zasaditev parka predstavlja več kot milijon rastlin, med katerimi najatraktivnejše uspevajo v dveh rastlinjakih. Prvi se imenuje Flower dome (Rožna kupola) in je eden največjih na svetu. Obiskovalce navduši že prijetna ohladitev, saj v rastlinjaku vlada sredozemsko podnebje, poti pa se vijejo med atraktivnimi cvetličnimi nasadi, kjer se zvrsti prav vse, od tulipanov do visokih praproti. Tu je še pravcati evkaliptov in bambusov gozd, pa oljčni nasad in še kaj. Drugi rastlinjak predstavlja pravcato goro v deževnem gozdu, s katere pada 35 metrov visok slap. Na slednjega se je mogoče povzpeti z dvigalom ali po krožni poti. Gora je obrasla s tropskim rastlinjem, od bromelij do praproti in palm. V njeni notranjosti je urejenih več razstavnih prostorov, na katerih je mogoče spoznavati številne skrivnosti narave. Med drugim tudi kraške jame. Za obisk rastlinjakov je treba plačati vstopnino, okoliške parke, vključno z umetnimi drevesi, pa je mogoče občudovati brezplačno. V parkih je s tematskimi vrtovi predstavljena kolonialna preteklost Singapurja, zaznamovana z različnimi etničnimi skupnostmi. Med sprehodom pod drevesi muškatovca tako izvem, da so tovrstna drevesa zaradi dragocenih oreščkov še pred stoletjem rasla na mestu, kjer je danes speljana najbolj prestižna nakupovalna cesta Orchard. Park celo leto poživljajo številne prireditve, del pa je z igrali in vodnimi atrakcijami namenjen otrokom.
Nova domovina slovenske družine
Ob bleščečih podobah velemesta in tisti večer prijetnem tropskem podnebju sem pomislil, da bi tu lahko kar ostal. A vedel sem, da vse vendar ni idealno. To je med drugim spoznal tudi Jeseničan Ahmed Pašić, doktor socialne antropologije, politolog, kolumnist in še kaj. Prek interneta je spoznal svojo največjo ljubezen, Malajko Haslindo, zaradi katere je prišel v Singapur. Dekletovim staršem je bil všeč. »Lahko se poročita,« so pristali. »Toda najprej moraš tukaj dobiti zaposlitev!« Ahmed se je zavzeto lotil iskanja službe. A po mesecu dni neuspešnega pošiljanja prošenj se je moral zaradi poteka turističnega vizuma vrniti domov. Kmalu je spet odpotoval v Singapur, a žal se je iskanje zaposlitve tudi tokrat končalo neuspešno. Tudi v tretje ni kazalo najboljše, a medtem so se Haslindini starši omehčali in dovolili, da se vendarle lahko poročita. Še pred poroko pa je Ahmedu uspelo dobiti zaposlitev v ameriškem podjetju. Ob dobri službi in po rojstvu hčerke Safiye je kazalo, da imajo idealno življenje. Toda Ahmeda je kmalu začel dušiti sistem, v katerem je na prvo mesto vrednot postavljena kariera, pa tudi tropsko podnebje in azijsko hrano je vedno težje prenašal. Tako so se leta 2013 po rojstvu sina Shamila odločili, da odidejo v Slovenijo. Žena, profesorica angleščine, se je zavzeto lotila učenja slovenščine, v novo okolje pa sta se hitro začela vključevati tudi otroka. Toda po številnih prošnjah zakonca nista uspela dobiti zaposlitve. A močno sta se angažirala z različnimi prostovoljnimi, humanitarnimi akcijami, med katerimi je bila še posebej odmevna »Ejga – za lepše Jesenice«. Po dveh letih sta z ženo začela obupovati, saj je prihrankov počasi zmanjkovalo, službe pa ni bilo od nikjer. In tako sta se odločila za ponovno selitev v Singapur, kjer je Ahmed k sreči spet dobil zaposlitev v podjetju, kjer je delal pred leti.
»Rad se srečam s Slovenci, pa tudi drugimi iz držav, nastalih po razpadu Jugoslavije. Po starših sem vendar Bosanec,« pove med srečanjem v mirnejšem delu mesta. Prišel je s sinom, saj sta imeli žena in hči kljub nedelji neodložljive obveznosti. Posedeli smo ob kavi, ki, kot pravi Ahmed, ni takšna kot doma. »A mama mi pošilja zaloge najljubše mešanice, tako da zanjo nisem prikrajšan.« Še vedno mu je žal, da jim ni uspelo ostati v Sloveniji. Ženi je bilo življenje v mnogo mirnejšem okolju všeč. Njenim staršem, ki so jih večkrat obiskali, pa tudi.
»V Singapurju živi okoli sto Slovencev,« pravi Ahmed. »A so večinoma zelo zaposleni in tako se nam kar ne uspeva srečevati prav pogosto.«
Kljub draginji vreden obiska
Žal je bil Ahmed edini Slovenec, s katerim sem uspel poklepetati med obiskom majhne države. Tudi zato, ker sem imel na voljo le nekaj dni časa, v Singapurju pa je mogoče presenetljivo veliko početi. Začenši z ogledom preostalih kolonialnih stavb, ki spominjajo na začetek 19. stoletja. Takrat je Thomas Stamford Raffles na otoku vzpostavil moderno pristanišče, ki je Angležem odprlo vrata za trgovanje z Azijo. Po poldrugem stoletju angleške nadvlade se je Singapur osamosvojil in kmalu stopil na pot gospodarskega razcveta, kateremu ni videti konca. Danes je to država z enim največjih bruto družbenih proizvodov na prebivalca na svetu. Trgovsko, prometno in finančno središče je nekakšna azijska Švica. Tod ni slišati o konfliktih zaradi vere ali rase, o čemer pričajo tudi štirje uradni jeziki najbolj številčnih prebivalcev: Kitajcev, Malajcev in Indijcev, angleščina, četrti uradni jezik, pa je hkrati povezovalni jezik in obvezno uporabljen v poslovni komunikaciji.
Singapur je majhen, zato vse raste v nebo – vključno s cenami nepremičnin. K sreči država poskrbi vsaj za svoje državljane – ti so namreč pri nakupu nepremičnine deležni popusta v višini četrtine cene. Tako ni čudno, da večina Singapurcev živi v lastniškem stanovanju. Zdravstvo ni brezplačno, prav tako ne šolanje, z izjemo osnovnošolskega. A stopnja pismenosti je med najvišjimi v Aziji, saj se vsi zavedajo, da brez izobrazbe ni prihodnosti. Zaradi svoje majhnosti domačini od nekdaj gledajo z nezaupanjem na okoliške, mnogo večje države, predvsem Indonezijo. Zato namenjajo precej denarja za vojaško oborožitev, moški pa morajo za kar dve leti na služenje vojaškega roka.
Turizem, predvsem nakupovalni, predstavlja pomemben del gospodarstva. Najbolj atraktivna je okolica zaliva Marina Bay, še posebej po postavitvi zgradbe v obliki treh nebotičnikov, na vrhu katerih leži nekakšna ladja. Slednja predstavlja prestižni hotel, daleč spodaj pa vabi trgovski center s trgovinami najbolj zvenečih imen svetovne mode. V širši okolici je večina kolonialnih zgradb, med katerimi ima posebno slavo hotel Raffles. Za prenočevanje v njem je treba odšteti kakšnih tisoč evrov, a v mestu je mogoče najti tudi mnogo cenejše možnosti. Vključno z daleč najcenejšimi hostli, kjer je mogoče v sobi z več ležišči prespati za manj kot dvajset evrov. Ja, življenje v Singapurju je drago, dokler se ne znajdete. A najti je mogoče cenejše predele (kitajska in indijska četrt) in centre z restavracijami, kjer se je mogoče najesti že za nekaj evrov. Najpreprostejše je potovanje z metrojem, kjer pa ne gre z enim z eno izmed linij mestnih avtobusov. Prevoz je poceni, saj je za največjo razdaljo treba plačati približno dva evra v domači valuti singapurski dolar, ki je vreden približno tretjino manj kot evro. Med turističnimi atrakcijami me je navdušil živalski vrt, v katerem skoraj ne poznajo več klasičnih ograj. Poseben del je prilagojen celo nočnim ogledom! Ljubitelji zabave in plaž se lahko kar z gondolsko žičnico podajo na otoček Sentosa, najbolj zanimivih pogledov na ožje mestno središče pa ste lahko deležni iz amfibijskega vozila, ki potnike s ceste zapelje naravnost v morje. V tem delu mesta predstavlja posebno izkušnjo še veliko razgledno kolo Singapore Flyer.
