Nekateri pa se odločijo in to postane njihov način življenja. In ko plezanje postane veselje, takrat tudi največ pridobimo. Lorin Möscha, profesor športne vzgoje in predsednik športno plezalnega društva Korenjak, pravi, da naj plezanje ostane tudi igra.
Prosto plezanje ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo. Kaj vas je navdušilo, da ste se sami odločili za športno plezanje?
Za ljubezen do gora in plezanja so krivi predvsem moji starši, s katerimi smo več let zapored počitnice preživljali v Vratih. Za športno plezanje sem se odločil dokaj pozno, pri devetnajstih letih. Prve korake sem naredil v alpinistični šoli AO Železničar. Po nekaj letih pa sem alpinizem zamenjal s športnim plezanjem in delom z mladimi plezalci.
Športno plezanje se je razvilo iz prostega plezanja. V čem je razlika med prostim plezanjem in športnim plezanjem?
Glavna razlika je v načinu varovanja in predvsem v tem, da je, kot ime samo pove, športno plezanje postala tekmovalna zvrst, v kateri se tekmuje v treh različnih disciplinah: hitrostnem, težavnostnem in balvanskem plezanju. Obema pa je skupno, da za napredovanje v plezalni smeri uporabljamo le naravne razčlembe in izbokline oziroma oprimke in stope, varovala in preostala pomagala ter tehnične pripomočke pa izključno za varovanje oziroma spuščanje.
Vse več ljudi preživlja prosti čas v naravi. Športno plezanje lahko poteka po naravnih ali umetnih plezalnih stenah.
Res je, športno plezanje se je razvilo do te mere, da so ob koncih tedna slovenska naravna plezališča povsem zasedena, da ob lepem vremenu le s težavo najdeš plezališče, ki ne bi bilo polno plezalnih navdušencev. Podobno je v plezalnih centrih, ki rastejo kakor gobe po dežju. V zadnjih desetih letih je Ljubljana z okolico pridobila nekaj manjših plezalnih centrov ter enega velikega, ki so ob slabem vremenu polni do zadnjega kotička.
Kaj bi svetovali na samem začetku, preden se otrok začne ukvarjati s športnim plezanjem?
Naj, preden se vpiše v plezalno šolo, prepleza vsa drevesa, igrala, plezala in preostale objekte, po katerih lahko 'varno' pleza. V plezalno šolo naj vstopi z nasmehom in dobro voljo, ki naj je ne izgubi, ko mu prvič ne bo uspelo splezati do vrha plezalne smeri.
Pri športnem plezanju se premišljeno uporablja celotno telo. Izboljšuje se koordinacija, povečujejo se gibljivost in moč rok, zbranost in ravnotežje. Ob preplezanih smereh pa nastopi občutek veselja in užitka.
Res je, in iz teh občutkov se razvije samozavest, ki vpliva na pozitivno samopodobo, spoštovanje in razumevanje samega sebe v odnosu do narave.
Je športno plezanje povsem varen šport?
Ko starši vpišejo otroka v naše društvo, jim velikokrat v šali rečemo, da so se odločili za eno najbolj varnih športnih zvrsti, saj imamo otroka ves čas privezanega na plezalni vrvi, ki zdrži več kot eno tono. Da, športno plezanje je, če upoštevate vsa pravila, povsem varen šport.
Otroci radi plezajo po drevesih ali igralih. To jim je v veliko veselje. Kdaj športno plezanje postane način življenja?
Veliko staršev pove, da so otroka pripeljali v plezalno šolo zato, ker ga ne morejo odvrniti od plezanja po drevesih, zviralih in drugih igralih, ki so namenjena plezanju. Takšni otroci so rojeni plezalci in večina se s plezanjem ukvarja tudi pozneje, ko odrastejo, se poročijo in si ustvarijo družino. Svoje znanje in izkušnje prenašajo na otroke, sorodnike ali znance – plezanje postane njihov način življenja.
Mirnost in sproščenost sta redni spremljevalki plezanja.
Res je, gre za visoko raven osredotočenosti, ki lahko vodi v neke vrste zamaknjenost, vendar preden pride do tega, so prisotni tudi živčnost, strah in negotovost. Vendar z vsakim novim prijemom je tega vse manj, in če se v športno plezanje zaljubite, na koncu ostaneta le še, kot ste sami rekli, mirnost in sproščenost, za kateri si prizadevamo vsi.
In športno plezanje »kot igra«.
Medalje okoli naših vratov naj žarijo v notranjosti našega srca, plezanje pa naj ostane igra.
