Preklinjanje je namreč del nas oziroma našega izražanja že od pradavnine. Preklinjamo zato, da bi svojim besedam dodali težo oziroma moč, da bi se sprostili, pa tudi zato, da bi se lažje soočili s frustracijami in/ali občutki (na primer z bolečino). V nekaterih situacijah je preklinjanje celo zdravo in priporočljivo, zato lahko moralna načela takrat mirne vesti pustite ob strani.
Preklinjali so že praljudje
Kletvice so stare prav toliko kot človeštvo. Ljudje naj bi namreč začeli preklinjati takrat, ko so začeli med seboj verbalno komunicirati, torej že nekje v kameni dobi.
Prvi izraz, ki ga strokovnjaki pojmujejo kot kletvico, pa izhaja iz starega Egipta. Takrat je namreč neki moški prisegel pri vladarju oziroma faraonu. Ker naj bi bili slednji božjega izvora, so bili takšni vzkliki oziroma prisege omejeni le na posebne priložnosti in praznike, v vsakdanjiku pa se niso smeli uporabljati. Moški, ki je s tem najverjetneje izrazil svojo jezo in bes, je svoj vzklik na ta način preoblikoval v kletvico, kar pa zanj seveda ni pomenilo nič dobrega.
Na podoben način so preklinjali tudi stari Grki in Rimljani, ki so prisegali pri vseh svojih bogovih, vendar za to niso bili kaznovani.
Po uveljavitvi krščanstva v Evropi je bilo preklinjanje vedno bolj obsojano - tako s strani cerkve kot družbe - in tudi kaznivo. Sprva je kršitelje doletela smrtna kazen, kasneje pa sta jo nadomestila grajanje in v najhujših primerih izobčenje iz družbe.
V 16. stoletju ljudje pri preklinjanju niso več omenjali boga, temveč hudiča, vraga in pekel. V 17. in 18. stoletju so se pojavili vulgarizmi, ki so se navezovali na človeško izločanje, spolne organe in spolni odnos (na primer sranje), ljudje pa so jih lahko neovirano uporabljali tako v pogovornem kot v pisnem jeziku.
Z vzponom meščanstva (v 19. in prvi polovici 20. stoletja) so vulgarizmi postali tabu. Povezovali so jih z ljudskim, delavskim razredom ter vsem negativnim: neizobraženostjo, nedisciplino, slabo vzgojo itd. Vulgarizmi so tako postali idealne kletvice, ki jih uporabljamo še danes.
Kletvice nam dajejo moč in sproščajo napetost v nas
Ste se kdaj vprašali, zakaj sploh preklinjamo? Razlogov je več.
Kletvice in psovke uporabljamo takrat, ko bi si radi dali duška in sprostili napetost. Naj bo to zato, da bi izrazili jezo, žalost, razočaranje in frustracijo, ali pa v trenutku bolečine - gre za preklinjanje v afektu, torej nenadzorovano preklinjanje. V teh primerih preklinjamo vsi, seveda pa je odvisno od vsakega posameznika (oziroma vzgoje, kulture ter osebnih prepričanj in načel), katere kletvice bo uporabil.
Preklinjanje je povezano tudi z izražanjem moči, z željo po šokiranju in z dokazovanjem skupinske pripadnosti. Ljudje namreč preklinjamo tudi, kadar želimo opozoriti nase, koga šokirati in/ali ga užaliti. Preklinjajo pa tudi posamezniki, ki so del neke skupine ali združbe in jih preklinjanje medsebojno povezuje.
Ljudje preklinjamo tudi »iz navade« oziroma uporabljamo kletvice kot mašila v govoru - bodisi zaradi šibkega besednega zaklada bodisi zaradi situacije, ki nam omogoča oziroma dovoljuje uporabo kletvic (na primer »Madona, kako dobro kosilo!«).
Če povzamemo, lahko rečemo, da s preklinjanjem pritegnemo pozornost - tako negativno kot pozitivno. Kletvice in psovke so namreč običajno tabuizirane besede, zato z njihovo uporabo kršimo družbene norme oziroma počnemo nekaj prepovedanega, s tem pa povedanemu dodamo večjo izrazno moč in pritegnemo pozornost.
Preklinjajo tako moški kot ženske
Če bi vprašali ljudi na cesti, ali po njihovem mnenju več preklinjajo moški ali ženske, bi verjetno večina pokazala s prstom na moške. To je že nekakšno splošno prepričanje, ki sledi mnenju, da si ženske prizadevajo govoriti lepo in pravilno ter želijo biti prijazne, zato preklinjanja običajno ni v njihovem besednjaku. Moški pa naj bi s preklinjanjem izkazovali svojo moč in možatost, kletvice in psovke, ki jih uporabljajo, pa naj bi bile tudi »močnejše«.
Splošno prepričanje je tudi, da več preklinjajo manj izobraženi ljudje, medtem ko se izobraženci kletvicam in psovkam izogibajo.
Pri obeh prepričanjih gre zgolj za stereotipe, ki v resnici delajo krivico ljudem, na katere kažemo s prstom. Na to, kdo preklinja največ, namreč ne vplivata niti spol niti izobrazba, pač pa večinoma vzgoja, kultura ter osebna prepričanja in načela. Na podlagi tega se vsak sam odloča, koliko, kdaj in kako bo preklinjal. Res pa je, da več preklinjajo mladostniki, saj želijo s tem povedano podkrepiti ali pa dokazujejo pripadnost neki skupini (subkulturi).
Preklinjanje se (ponekod) ne spodobi
Preklinjanje je nespodobno, to vemo vsi, zato ljudje običajno izbiramo situacije in sogovornike, kjer si lahko privoščimo kakšno sočno (na primer v družbi prijateljev, kjer smo povsem sproščeni).
Ljudje se verjetno nikoli ne bomo povsem odpovedali preklinjanju, temveč se mu zgolj izognili v neprimernih situacijah. Splošno pravilo je, da se na določenih mestih (na primer v cerkvah, vrtcih, šolah, na delovnem mestu) ne preklinja. Prav tako se običajno izognemo preklinjanju v situacijah, kot so formalni pogovori (na primer razgovor za službo ali pogovor s šefom). Pazljivi oziroma skopi s kletvicami pa smo tudi, kadar so v bližini otroci, starejši in osebe, ki jih spoštujemo ali pa želimo nanje narediti dober vtis.
Ventil za sproščanje in neškodljiv analgetik
Ste se kdaj zalotili, kako ste prekleli omaro, v katero ste ponesreči brcnili in se udarili v mezinec na nogi? Ali pa, kakšno sočno ste izustili, ko se vam je po vsej kuhinji raztresla vrečka moke? Ne belite si glave z moralo, saj je preklinjanje v tem primeru povsem normalno in celo zdravo.
Neki poskus s študenti, ki so morali čim dlje držati roko v ledeno mrzli vodi, je pokazal, da so bili študenti pri tem vztrajnejši (za povprečno 40 sekund), pa tudi bolečina je bila znosnejša, če so ob trpljenju preklinjali.
Preklinjanje je učinkovit ventil za sproščanje napetosti, jeze in stresa. Ker na ta način pokažemo svoja čustva in občutke, pa to na nas deluje tudi očiščevalno in pomirjevalno. Kletvice nas tako lahko ustavijo celo pred uporabo sile, zato je preklinjanje tudi učinkovit način preprečevanja nasilja. Zato le preklinjajte, kadar čutite, da to potrebujete, spodbujajo znanstveniki. Seveda pa pri tem ohranite zmernost - če nasploh veliko preklinjate, namreč kletvice in psovke, ko jih boste najbolj potrebovali, ne bodo imele tolikšnega učinka.
Preklinjanje po slovensko
Kletvice in psovke najdemo v vseh jezikih, res pa je, da so nekatere med njimi bolj »sočne« od drugih. Za slovenski jezik se zdi, da ne premore toliko »močnih« kletvic in da si jih Slovenci zato pogosto sposojamo iz jezikov držav nekdanje Jugoslavije. Kljub temu pa si avtohtone slovenske kletvice zaslužijo, da jih vsaj omenimo ter se jim nasmejimo, če jih že ne uporabljamo.
Namesto da bi nekoga nekam poslali, mu lahko po slovensko rečete, naj gre v tri krasne. Če izveste nekaj, kar zveni kar preveč neverjetno, da bi bilo resnično, lahko to namesto z ne me ..., izrazite pristno slovensko z naj me koklja brcne. Namesto vzklika fak [ang. fuck], ki je vulgarna angleška beseda za spolni odnos, lahko uporabite slovenski izraz gromska strela ali pa ježešna. Namesto vulgarnih poimenovanj spolnih organov in spolnega akta, ki spadajo med najpogostejše kletvice, pa si lahko daste duška z dobrimi starimi slovenskimi kletvicami, kot so krščen Matiček, tristo kosmatih (medvedov), jebela cesta, pismo, pišuka, mašinca, prmejdun, saprabolt.
Ali ste vedeli?
Kletvica in psovka se razlikujeta glede na to, na kaj oziroma koga se nanašata. S kletvicami izražamo svoje počutje in stanje, s psovkami pa nekoga užalimo in prizadenemo.
Preklinjanje sproži telesni odziv: pospeši srčni utrip, postavlja dlake pokonci in zviša raven adrenalina.
Bolj ko ste sproščeni, več preklinjate.
Raziskave kažejo, da si ljudje pri učenju tujega jezika prej zapomnimo kletvice kot druge besede.
Na spletni strani www.quimp.si najdete slovenski kolnik, kjer je za zdaj zbranih približno 370 slovenskih kletvic. S klikom na gumb »Zakolni« se prikaže naključna kletvica. Iščete pa lahko tudi kletvice po abecedi ali pobrskate po kategoriji »Hude«, kjer se skrivajo najbolj sočne kletvice. Večina jih vsebuje tudi prevod. Quimp je na voljo tudi kot aplikacija za mobilni telefon, vendar za zdaj le za operacijski sistem Android.
