Andrej Šter, vodja konzularne službe pri Ministrstvu za zunanje zadeve RS, nekoč minister za notranje zadeve, pravnik po poklicu, po duši pa filantrop, ljubitelj literature, predsednik Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji … Živi v Kranju, kjer je bil tudi rojen. Z ženo Meto imata dve odrasli hčerki – pravnico Barbaro in ekonomistko Petro. Andrej Šter pravi, da se že pripravlja na novo, zelo lepo vlogo dedka. Zagotovo bo eno prvih daril za otročka knjiga Pika Nogavička …
Uvodoma nas je namreč malce presenetil, ko je dejal, da sta imeli Pika Nogavička in njena avtorica nanj vseskozi poseben vpliv. »Imam štiri sestre, brat pa je žal že pokojni. Dolgo sem bil najmlajši in zato so me starejše sestre pogosto morale jemati kot »kavcijo« s seboj na zmenke. Za molk sem bil bogato poplačan – dobil sem tudi jagode s smetano, in ko sem to dobroto pojedel do konca, sem na vprašanje, ali so bile jagode dobre, zvito odgovoril, da so bile kisle …« Ko je bil star osem let, se je rodila najmlajša sestra in iz strahu ob izgubi prestola »malega princa« je skrbno skril vse igrače. Toda danes ni v njem prav nič egoizma – nasprotno; dobesedno zavezan je dobroti – osebno in prek reda Malteških vitezov. V tem mandatu je tudi predsednik slovenskega dela tega reda, ki ima v svojem poslanstvu zapisano skrb za ljudi v stiski, hkrati pa tudi skrb za duhovno rast – osebno in družbeno. Red, ki je bil ustanovljen leta 1114, ima od leta 1843 dalje sedež pri papežu v Rimu in je v zadnjih letih doživel določeno očiščenje. Vključuje preko 13.000 vitezov in deluje v več kot sto državah po svetu. Nekoč so bili njegovi člani predvsem predstavniki plemstva, viteštvo in plemstvo v najbolj plemenitem pomenu besede pa je vodilo tudi današnjega reda. Posameznik lahko postane član le na povabilo, pred tem pa mora biti dejaven tudi kot prostovoljec na področju humanitarne dejavnosti. V javnosti velja napačno prepričanje, da so lahko člani le moški; v Sloveniji, kjer red deluje sicer že 800 let, ponovno pa šele od leta 1999, je 35 članov – od tega 33 vitezov in dve magistralni dami: »Rastemo počasi, a zdravo, zato upam, da bomo sprejeli medse še več žensk, saj monogamne družbe delujejo bolj ozko, bolj omejeno.«
Skušali so ji porezati krila
Branje je eno njegovih strasti in sprostitev; brati pa se je učil ob Piki Nogavički, ki je izhajala v Pionirju. Bila je povsem nova podoba – neustrašna, samostojna deklica, ki se je prepirala s policaji, delala sive lase šolnikom, ki je dvignila konja … »Pozneje sem jo prebral še velikokrat, tudi v prevodih in vsakokrat sem odkril kaj novega …« Andrej Šter ima preko 300 primerkov te knjige različnih izdaj v raznih jezikih in pove nam veliko zanimivih zgodb o knjigi in njeni avtorici. Ona osebno je odobrila vsak prevod posebej in ko francoski minister za kulturo Jack Lang ni bil navdušen nad »takšno neumnostjo, da otrok dvigne konja«, je pisateljica odvrnila: »Seveda je to popolna neumnost, francoski minister ima prav. Noben francoski otrok ne more dvigniti konja.« In tako je v prvem francoskem prevodu Pika dvignila ponija, ne konja. V Rusiji so v prevodu izvzeli vse dele, kjer se Pika Nogavička neprimerno vede do oblasti – policajev … »V Sloveniji pa smo imeli srečo, da je delo prevajala izjemna Kristina Brenkova, ki je tesno sodelovala z avtorico. Tako smo – namesto švedskih imen – dobili Anico in Tomaža, pa strica Ficka in vilo Čira čara. Skupaj z ilustratorko Marlenko Stupica je tudi v slovenščini nastala odlična Pika Nogavička.«
Andreju Šteru je žal, da se ni uspel srečati s pisateljico Astrid Lindgren, je pa pozneje obiskal njen kraj: »Okolje, v katerem je nastajalo to zanimivo delo, je skromno, pisateljica pa je bila kot mati samohranilka deležna raznih šikaniranj. Zaposlena je bila kot administratorka in večkrat ji je grozil odpust, zato so bili oziroma so kar morali biti njeni otroci precej samostojni. Toda Astrid se je potrdila kot mama, kot uslužbenka in kot pisateljica. »Zame je znanilka sodobne ženske emancipacije; ne tiste, ki se kosa z moškimi, ampak je samostojna, odgovorna, uporna in vztrajna ženska, ki brez zaščite ali podpore sama zagotovi otrokom in sebi boljše življenje.« Sicer pa je Pika Nogavička, ki je izšla leta 1945, sestavljena iz zgodbic, ki se jih je avtorica izmišljala, ko je pred spanjem svojim otrokom pripovedovala zanimive in zabavne prigode.
Profesorica slovenščine
Andrej Šter si je kot otrok želel, da bi bil nekoč v službi v cerkvi tisti, ki med mašo pobira denar; če prvič ne bi padlo v pušico dovolj, bi šel pa še enkrat, si je mislil. Nato se je prebudila želja, da bi bil gozdar, v gimnaziji pa je razmišljal tudi o študiju primerjalne književnosti; toda ker sta šla dva najboljša prijatelja na pravo, se je za to odločil tudi sam. Doda, da tega ne bi več ponovil … V gimnaziji, kjer je bil znan tudi kot dober pevec, pa je bil še zlasti navdušen nad slovenščino. Učila ga je profesorica Marija Žagar, ki je prijateljevala z Borisom Pahorjem; njuna korespondenca je tudi objavljena. »Bila je profesorica z veliko začetnico; odprla nam je duha, nas znala zainteresirati za družbena vprašanja, nam dala ogromno znanja in širine …« Med drugim so pri njenih urah analizirali tudi aktualne filme in prav on je bil zadolžen za analizo film Lilith – filma s homo-erotično vsebino, ki bi znala biti še danes provokativna. Še vedno se Andrej Šter sprašuje, kako ji je uspelo, da je pogovor o teh (in drugih) zelo delikatnih vsebinah znala voditi tako, da ni bilo nobene zadrege, da ni prišlo do spodrsljajev, ki bi vodili v posmeh … V dijakih je znala vzbuditi odgovoren in analitičen odnos do vsebin, ki so pravzaprav še danes tabu.
Ženske kvote so žaljive
»Ženske, ki so uspešne v politiki, v znanosti, v svojem poklicu sploh, so zagotovo mnogo boljše od svojih moških kolegov. Povsod morajo biti stoodstotne in prav nič se jim ne spregleda – ne v službi, ne doma, medtem ko veljajo za moške drugačna, bolj ohlapna pravila,« pravi Andrej Šter. Zato se mu zdijo tako imenovane ženske kvote žaljive predvsem do žensk. Meni, da pokrivanje ženskih kvot ne sme biti namenjeno le doseganju števila žensk, na primer, v politiki, ampak bi morala biti v ospredju predvsem vsebina – znanje, volja do tega dela, sposobnost, kvalifikacije … Veliko žensk vse to ima, pa se ne uspejo uveljaviti ali pa celo nočejo v politiko; paradoksalno pa je, da se prav zaradi kvot tam pojavijo tudi ženske, ki prvotno tega niti niso hotele, ampak so se v politiki znašle »po sili razmer« oziroma zato, ker jih je – prav zaradi ženskih kvot – nekdo forsiral. Torej je treba nekaj spremeniti v pristopu, kajti zdi se, da se novih časov in novih problemov lotevamo s starimi prijemi, kar pa ne gre. Tako kot žensk, je tudi mladih v politiki premalo. Politika je v bistvu reševanje skupnih problemov, to pa narekuje bolj demokratično delovanje in pozitivno selekcioniranje glede na sposobnosti in afinitete in ženski princip pri tem en sme umanjkati. Sicer pa svetovna politika potrjuje vse večjo uveljavitev žensk na najvišjih položajih.
Politika – vse bolj ženska zadeva
Finska je bila prva evropska država, kjer so ženske že leta 1906 dobile volilno pravico. Bila je tudi prva država na svetu, ki je vodenje obrambnega ministrstva zaupala ženski. Finska je imela tudi že predsednico parlamenta in guvernerko državne banke, pa tudi hkrati dve ženski v vrhu države. Vendar ne le v Skandinaviji, močan je bil tudi glas španske in čilske zunanje ministrice v OZN … Zanimivo je, da so se na območju Indijske podceline v politiki nekoč bolj uveljavile ženske, saj so vodile vlado kar v štirih državah; premierke so imeli v Indiji, Pakistanu, Bangladešu in Šrilanki. Že leta 1960 je v Šrilanki predsedovala vladi Sirimavo Bandaranajke. Tudi njena hči Čandrika Kamaratunga je bila premierka. Šrilanka je bila tudi prva država na sveta, kjer sta ženski opravljali tako delo državne predsednice kot tudi premierke.
Andrej Šter se s ponosom spominja, kako se je kot minister v devetdesetih letih srečal s predsednico Nikaragve Violeto Barrios de Chamorro, ki je kot vdova od umorjenega soproga prevzela vodenje te povsem sprte in razcepljene države in jo z modrim, odločnim in zgledno poštenim delom pripeljala do pomiritve in napredka.
Sicer pa se je v velikem delu sveta spremenil izobrazbeni in posledično socialni položaj žensk, spremenila pa se je tudi kultura odnosov med spoloma, zato je drugačno tudi razumevanje politike, ki ni več zgolj moška zadeva.
Državnice in velike osebnosti
Ne le Pika Nogavička, v skandinavskem svetu so tudi ženske političarke posebne in močne osebnosti. Takšni sta nekdanja evropska komisarka za človekove pravice Anita Gradinn ali pa nekdanja finska ministrska predsednica Tarja Halonen; ta je pustila pomemben pečat, saj je bila za države vzhodne Evrope tako odločilna, kot je bil za osamosvojitev Slovenije Helmut Kohl. Bila je državnica z velikim čutom za pravičnost in voljo ter pogumom za širokopotezno delovanje.
Močna in pogumna državnica je bila tudi Anna Lindh, švedska premierka, ki je podlegla napadu norega atentatorja z bodalom. Fundacija, ki nosi njeno ime, je namenjena študiju mladih, ki se zavzemajo za svobodo, varnost, samozavest, kar naš svet tako zelo potrebuje.
Ko govorimo o močnih ženskah, ki niso povzemale moškim modelov vodenja, opozori Andrej Šter tudi na Margaret Thatcher, ki je v času svojega mandata izpeljala dolgoročne spremembe: »Debate o načinu doseganja teh so lahko obsežne in različne, toda dejstvo je, da je izpeljala marsikaj, kar dolgo pred njo in po njej nihče drug ni zmogel.« Zanimivo je, da ni izhajala iz elitnih krogov, ampak » iz ljudstva«, njen oče pa je bil propadel trgovec. Ko je prišla na vrh, se je zavedala potreb časa in se lotila sprememb zelo odločno, zavzeto in uspešno.
Ne le neposredne političarke, tudi Hannah Arendt, na primer, se je lotila pisanja o moderni zgodovini naše civilizacije tako intenzivno in pogumno, da njenih tez nihče do sedaj ni ovrgel, poudari Andrej Šter.
Hipokrizija – še vedno
Toda ko gre za ženske, je družba zelo kritična do njihovega obnašanja, četudi gre na primer za znanstvenico največjega kova, kot je bila Marie Curie. Bila je prva ženska na Sorboni, kot znanstvenica je bila enakovredna možu, toda ko se je – na zrela leta, že kot vdova – zaljubila v mlajšega moškega, je bila samo zato deležna razvrednotenja, poniževanj, zasmehovanj … »To je hipokrizija; žal pa je še vedno tako, da ko se starejši moški zagleda v mlado žensko, je vreden pohval, češ, da je 'pravi dec'; ko pa se to zgodi ženski, ji sledi poguba …«
Fajsa
Naš sogovornik nas gane tudi s pripovedjo o Fajsi, ki smo jo pred leti spoznali skozi medije kot 13-letno somalsko begunko. Med tistimi, ki so se srčno zavzeli za to, da pride v Slovenijo k sestrini družini, je bil tudi Andrej Šter. Deklica je s starši, bratom in sestrino družino zbežala pred vojno. Na zelo nevarni in dolgi poti je bil njen oče ubit, nato se je izgubil še brat. V nam nepojmljivo težkih razmerah sta z mamo izgubili še stik s sestrino družino; ta je uspela priti v Slovenijo in se nastaniti v Mariboru. Fajsa in mama sta ostali sami v Libiji, kjer se je mama živčno popolnoma zlomila. Deklica se je sama odpravila peš naprej in pristala v etiopski družini, uradno kot hišna pomočnica, dejansko pa spolna sužnja. Sestra je iskala njeno sled in ko jo je našla, si je prizadevala, da pride v Slovenijo. »Administrativne ovire so bile velike in neživljenjske, vedno se je pojavila kakšna nova prepreka in nelogični pogoji, ki so večinoma temeljili na posploševanju in predsodkih … Nazadnje smo uspeli preko Unicefa, saj gre končno za otroka, dobiti potrdilo, da Fajsa sme dopotovati, toda kot mladoletni smo ji morali omogočiti tudi spremstvo. Ko smo jo končno pričakali na letališču, je imela s seboj eno samo vrečo; kot da je v tej ubogi vrečki celo njeno življenje … Deklica je bila molčeča, verjetno celo prestrašena, kar je razumljivo. Zato sem bil še toliko bolj vesel, ko nas je pred blokom v Mariboru, kjer še danes stanuje sestra z družino, srečala starejša gospa in nas prijazno ogovorila: 'Ste jo le pripeljali?' To je bila zelo lepa dobrodošlica deklici Fajsi, srečanje s sestro pa nepopisno ganljivo. Sedaj hodi v srednjo šolo, toda ne smemo pozabiti na njo in na družino njene sestre. Njihova kultura pušča ženske doma, izolirane, zato se jih počasi trudimo vpeljati v naš način življenja. Lani smo skozi letovanje, ki ga organiziramo Malteški vitezi, to družino ter nekaj romskih družin peljali na morje. To je bila ena najlepših izkušenj – za starše, za otroke, za omenjeno družino ter Fajso in še zlasti za nas, ki smo jih spremljali in se veselili z njimi.«
Močne kot Pika
Pretresljive zgodbe, kakršna je Fajsina, je Andrej Šter doživel ob spremljanju beguncev in spremljanju življenja ljudi z roba. Ob tem delu je spoznal še eno žensko, ki jo zelo spoštuje: »Branka Bukovec je oblikovala program nevladne organizacije za vsestransko pomoč ljudem v stiski in 'pozabljenim skupinam', povezala naše ljudi, ki delujejo v slovenskih društvih po svetu. in tiste tujce, ki so se priselili v Slovenijo … S svojimi 'puncami' iz novomeškega Društva za razvijanje prostovoljnega dela so oblikovale program za socializacijo Romov, ki deluje! Edini, ki ga jaz poznam, da deluje! In spet so pri tem ne le glavne, ampak v celoti – same 'babe'! Branka podrobno pozna problematiko in ve, kako se je lotiti. Še ena srčna oseba, ki hoče in zmore več, kot si človek lahko misli,« pravi Andrej Šter. In še enkrat poudari, s koliko moči, inovativnosti in srčnosti se ženske lotevajo izzivov v dobro širše skupnosti.
