Elina Garanča ob srečanju v hipu ovrže vse predstave, ki jih imamo o opernih divah – češ da so svojeglave, samosvoje, glasne in obilne. Trenutno najboljša mezzosopranistka na svetu se je po izjemnem koncertu v Cankarjevem domu, kjer je na noge postavila vso dvorano, ki je ob njenem nastopu malodane pozabila dihati, na koncu pa tako neutrudno ploskala, da me še zdaj bolijo roke, izkazala za elegantno svetovljanko, spontano in postavno svetlolasko v najboljših letih, predvsem pa, kot je poudarila, za predano dvakratno mamo.
Dobimo se na zasebni večerji v ljubljanski restavraciji As. Še pred nekaj minutami je blestela v sanjski večerni obleki, zdaj pa mi v roko seže oblečena v odlično krojen črn hlačni kostim, pod katerega si je nadela preprosto belo majico. Lase si je nekoliko razpela in prečesala, malce osvežila ličila, ni pa snela bleščeče ogrlice, polne velikih dragih kamnov, ki jo je nosila tudi na odru in se tako bleščijo, da jemljejo dih.
Elina je odlično razpoložena, nasmejana, predvsem pa lačna, poudari. Pred koncertom po navadi ne je, po njem pa si rada privošči kaj za pod zob. Čeprav opevam slovensko vino, prosi le za vodo, alkohol, pravi, ji v zadnjem času sploh ne prija. Sicer pa jé to, kar ji zadiši, in se ne drži neke stroge diete. Pazi le pri ledenih stvareh in mehurčkih, saj ne vplivajo dobro na njen glas. Ko pohvalim njeno postavo in dodam, da si operne dive pač predstavljamo nekoliko močnejše, se nasmeji in reče, da so se tudi pri tem časi zelo spremenili. Kajti če hočeš biti danes vrhunska pevka, ni dovolj, da treniraš zgolj glas, in da mora biti pri enainštiridesetih tudi telesno in psihično močna, da zdrži neusmiljen tempo, ki vlada v svetu odličnosti.
Elinina življenjska zgodba se bere kot napet roman. Danes z možem, dirigentom Karlom Markom Chichonom, in hčerkama Cathy in Christino živi med Španijo in rodno Latvijo, izhaja pa iz glasbene družine. Oče je zborovski dirigent, mati je bila njena prva profesorica petja na latvijski akademiji za glasbo in tudi tri leta starejši brat je študiral glasbo, pozneje pa je postal vizualni umetnik. Elina je petnajst let igrala klavir in violino, učila se je dirigiranja, a je v resnici hotela peti, hotela je po maminih stopinjah.
Študij petja jo je iz Latvije vodil na Dunaj in v Ameriko, profesionalno kariero pa je začela v Meiningenu in pozneje v frankfurtski operi. Mednarodno javnost je nase opozorila po zmagi na pevskem tekmovanju Mirjam Helin v Helsinkih ter po debiju leta 2003 na Salzburških slavnostnih igrah, ko je navdušila kot Annio v Mozartovi operi La Clemenza di Tito.
Kariero, pravi, je gradila počasi, sama jo vidi kot postopno vzpenjanje. Načrtuje, da bo pela še dolgo in za zdaj nima nobenih težav, kriz ali česa, kar bi jo spravljalo v stres.
Pred časom je še dejala, da se počuti kot mačka, ki se plazi po ledu, zdaj pa je kot mačka že zelo spretna, led pa se je odebelil, čeprav končne debeline še ne pozna. Njen repertoar je z leti postal obširnejši, ona pa zrelejša. Njena sanjska vloga pa ostaja Amneris v Verdijevi Aidi – ker zna biti tako arogantna, ljubosumna, obupana, a hkrati ljubeča do skrajnosti. Ekstremi, pravi, ki ji ležijo.
Potipam, ali misli, da zna biti težka, divasta? V odgovor najprej dobim razorožujoč smeh, potem pa odvrne, da je to odlično vprašanje za druge. Da pa je res, da zmeraj sprašuje »zakaj to, zakaj ono«. In če dobi dober odgovor, potem je z njo zelo preprosto. Če pa ji kdo odvrne z »ne vem«, zna biti tudi nočna mora.
Vsi, ki jo poznajo, pravijo, da je izredno sposobna ženska. Umetnica, ki natanko ve, kaj počne. Ob sebi ima številne dobre svetovalce, učitelje, specialiste za vse, kar potrebuje. Odlično zna izbirati svoj repertoar, v katerem so vrhunske vloge, kot Carmen, Dalila, Santuzza, Giovanna Seymour, hkrati pa tudi natančno ve, kdaj mora odklopiti – in to tudi stori.
Že naslednje jutro, mi zaupa, se vrača v svojo hišo v Španijo, kjer jo čakata otroka, in privoščili si bodo kratke počitnice. Biti mama, poudari, je najlepša stvar na svetu, a priznava, da je lahko tudi zelo naporno. In da je na lastni koži izkusila, da imeti dva otroka ni tako kot imeti enega plus enega, torej da se vse podvoji, ampak se početveri!
Slovi tudi po tem, da rada ločuje zasebno od službenega. Na eni strani obstaja Elina z možem, družino in prijatelji, na drugi operna pevka Garančeva, ki živi na odru in v soju žarometov. Zasebno je mnogo bolj zadržana, na trenutke celo sramežljiva, mi zaupa. Zanjo je izjemno pomembno ohraniti resničen vsakdan, ostati z nogami na tleh. Samo sebe ne želi doživljati kot Carmen ali Kavalirja z rožo ter vsako juto vstati in si reči, kako imenitna sem! To ni zanjo. Morda smo pevci postali bolj egoistični, samozaščitni in nismo pripravljeni več razdajati in živeti zgolj za oder, razmišlja, čeprav vedno da vse od sebe, ko stoji pred občinstvom.
Zanimivo, o opernih pevkah pravijo, da se jim glas po porodu spremeni, da ni več tak, kot je bil nekoč. Pri Elini Garanča, so si kritiki edini, se to ni zgodilo. Sama pa priznava, da je bila velika prelomnica zanjo mamina smrt in da po tem lep čas ni mogla peti. Preprosto je ni zanimalo, pa tudi glasu ni imela. Kajti če veliko jokaš, uporabljaš iste mišice kot pri petju. Šele ko je bila po nekaj tednih doma s hčerkama, je začutila, da je znova čas, da se pobere in stopi na oder.
Elina tudi odkrito priznava, da v življenju ne bi mogla biti zgolj mama, da bi ji bilo to premalo. Da je rada emancipirana in neodvisna, česar se ne sramuje, da pa obenem družino vselej postavlja na prvo mesto. Razume, da kakšna ženska razmišlja drugače; če se poročiš pri osemnajstih in dobiš otroke, morda drugega niti ne poznaš, ne veš, kako je vsak dan tekmovati v željo biti najboljši, in se tudi brez tega počutiš izpopolnjeno. Vendar se je z rojstvom njenih hčera tudi pri njej marsikaj spremenilo, majhni poslovni porazi še zdaleč niso več tako pomembni, kot so bili nekoč. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da ni več karierno motivirana, ambiciozna. Želi ohraniti svoj ugled, le da drugače kot nekoč – ne več z osemdesetimi, ampak morda petinštiridesetimi večeri na leto, je iskrena.
Omenim, da je ta večer občinstvo očarala tudi s svojo pojavnostjo, gracioznostjo, glamurjem. Po žensko se pozanimam, kateri modni oblikovalec je ustvaril obleki, ki ju je nosila na odru. Najprej je nastopila v imenitni smaragdno zeleni in skrivnostno vijoličasti kombinaciji žameta in bleščic, potem se je preoblekla v živo rdeče čipke in svilo. Ji obleke za na oder kroji po meri kak veliki kreator? Elina nonšalantno zamahne z roko in razkrije, da oblačila najraje kar spontano kupuje na kakšni poti. Preprosto jih zagleda v kakšni izložbi in v trenutku ve, da je prava zanjo. In doslej se je le redko zmotila, mi še zaupa.
Izjemna umetnica z dušo
Le lepe besede ima za trenutno v svetu najbolj cenjeno mezzosopranistko tudi direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki o Elini Garanča govori le v presežnikih – tako o umetnici kot o človeku. Da je kljub zvezdniškemu statusu ostala prizemljena, prijazna in nadvse profesionalna. Prvič je na Festivalu nastopila in navdušila leta 2014, pred dvema letoma je bila zaradi mamine bolezni svoj nastop primorana v zadnjem hipu odpovedati, letos pa je obljubila, da kmalu spet pride. Tokrat je bila med bivanjem pri nas nastanjena v ljubljanskem hotelu Union, za širšo druščino si je vzela čas za sproščeno kosilo v cerkvi Križank, kamor je prispela naravnost z letališča, po koncertu pa si je v ožji družbi privoščila večerjo v ljubljanskem Asu. Ob slovesu, ura je bila že krepko čez polnoč, se je gostitelju Brleku čustveno zahvalila z besedami, da so jo v Ljubljani obravnavali kot kraljico. Seveda ji galantni mož dunajske šole, znan po tem, da damam ob pozdravu poljubi roko, ni ostal dolžan in ji je kompliment kavalirsko vrnil: da tudi je kraljica in da si ne zasluži prav nič manj, je dejal.
Razprodana in visoko cenjena po vsem svetu
Da je Elina Garanča razprodana za leta vnaprej, glede na njen status seveda niti najmanj ne preseneča. Tudi letos ima sila pester program. Težko pričakovan je njen pevski recital na Salzburških slavnostnih igrah, ki bo v Hiši za Mozarta z deli Johannesa Brahmsa, Henrija Duparca, Sergeja Rahmaninova ob klavirski spremljavi Malcolma Martineauja. Še pred Salzburgom jo čakajo predstave Carmen v pariški operi ter dva gala koncerta v Avstriji in še dva nastopa na odru narodnega gledališča teatra v Münchnu v Donizettijevi operi La Favorita. Oktobra se bo vrnila v Pariz, ko bo v Verdijevem Don Carlosu pela kot princesa Eboli. Novembra bo imela velik recital v dunajskem Musikvereinu, potem pa še v londonskem Wigmore Hallu. Novembra in decembra bo svoje londonske nastope sklenila na odru Kraljeve opere Covent Garden kot Santuzza v Mascagninjevi Cavallerii rusticani.
V elitnem krogu najboljših
V Metropolitanski operi je Elina Garanča debitirala leta 2008 kot Rosina v Rossinijevem Seviljskem brivcu in že kmalu zatem spet dobila priložnost v osrednji vlogi Bizetove Carmen. Vloga Carmen pravzaprav danes velja za njeno najvidnejšo, v slovitem The New York Timesu so zapisali, da je najboljša Carmen zadnjih 25 let! Danes gostuje v najprestižnejših opernih hišah na svetu: marca letos sta imela denimo s pianistom Kevinom Murphyjem operni romantični recital v Carnegie Hallu, v MET-u pa je nastopila v Straussovem Kavalirju z rožo, in sicer v »hlačni« vlogi Oktavijana.
Noče biti svetlolasa Ana Netrebko
Elina Garanča se kot pevka ponaša s svetlim in hkrati barvito čistim vokalom, brezhibno eleganco ter perfekcionističnim pristopom. Mediji so ji nadeli naziv »svetlolasa Ana Netrebko«, a ne mara primerjav s to rusko megazvezdnico, čeprav sta zelo pogosti partnerici na odru, predvsem v Dunajski državni operi, in se vzajemno cenita: »Kot profesionalka moram vedeti, kdaj pojem dobro in kdaj slabo. In veste, ne maram preveč razvrščanj, kdo je prvi. Tako je v tenisu, ne v umetnosti!«
