Zvezdana, kako se počutite kot nekakšna slovenska Oprah?
Jaz – Oprah? Mislim, da to ni prava primerjava, dimenzije in obseg njene oddaje, njeno znanje … oh! Hvala za kompliment, še vedno se počutim samo Zvezdana, rada delam svoje oddaje in se učim. In sem zelo hvaležna za to priložnost.
Kakšna razlika – poleg termina seveda – je med vašimi intervjuji v jutranjem in zdaj večernem terminu?
Zdaj že vidim, da velika … V oddaji Dobro jutro sem imela na voljo le od 15 do 20 minut in naj sem se še tako pripravljala na oddajo, velikokrat z gostom nisva imela priložnosti povedati bistva. Takrat sem se tolažila, da bo mogoče tudi en stavek dovolj, da bo kdo, ki ga tema zanima, imel kaj od tega. Zdaj imam na voljo 30–40 minut in imam čas. Zdaj je tudi gosta treba bolj skrbno izbrati, ker že mora tudi kaj znati povedati, čeprav besed ne zmanjka. Zdaj oddaje snemamo, in čeprav mi manjka živi stik, je gostom lažje. Vsaj teoretično imajo možnost kakšno izjavo popraviti. Vendar se to še ni zgodilo, ker prisegam na pristnost in ne sprašujem tako, da bi koga spravila v stisko.
Ali goste izbirate sami?
Na goste se vedno pripravim, in če je le možno, jih izberem sama. Teme so lahko bolj odprte, drzne, različne, bolj poglobljene, celo dekolteja mi ni več prepovedano nositi. (smeh) Oddaja je še bolj avtorska. V pomoč sta mi neverjetno talentirani Rok Smolej, urednik, ki ima izjemen občutek za teme in goste, ter Tanja Bivic, ki skrbi, da se v pogovorih ne izgubim časovno in drugače, saj me kar rado zanese. Torej moramo kar pljuniti v roke vsakih 14 dni. Srčno si želim še enega sodelavca, natanko vem, koga, a čas zanj še ni zrel ...
Kako izbirate goste v oddaji?
Na sestankih se dogovarjamo, pogovarjamo … Jaz povem, koga si želim, in včasih se zgodi, da moja ideja ne gre skozi, ampak redko. Jasno, da moram upoštevati še ekipo, in tudi vem, da bi jaz vabila kar počez, saj se mi zdijo vsi ljudje zanimivi. Velikokrat mi goste predlagata tudi sodelavca, torej delamo timsko. Včasih sem osebno vabila goste, zdaj to dela Tanja, le ko moram koga še posebej začutiti ali posebej ponižno povabiti, to naredim jaz. Saj sama vem, kako to gre … vedno se mi je zdelo lepo, če me je kdo osebno povabil na razgovor.
Imate kakšno čakalno listo?
Ja, imamo listo, pa ne čakalne, temveč listo želja. Da ne pozabimo! Res pa je, da se zadnje čase ljudje tudi sami pogumno »javijo«, in jaz sem vesela tega, saj je zame čast, da se mi ponudijo. Samo en gost, ki sem ga povabila, mi je do zdaj dal košarico. Zato pa je bil on moja učna ura, kako lahko človek, ki ga občuduješ, brezsramno in grobo zavrne drobno povabilo in tuli v telefon, češ, ali mi je sploh jasno, kdo je ON! Ker je ON nekaj posebnega! Hotel je namreč honorar za pogovor. Na naših televizijah je redkost, da bi za intervjuje gostje dobivali honorarje, predvsem pa to ni v moji moči …
Bi rekli, da v teh pogovorih razgaljate tudi sebe, saj izbirate teme, ki so vam blizu, ne skrivate čustvenih odzivov na sogovornikove pripovedi?
Saj to je moja zaščitna znamka, da izhajam iz sebe. Nisem novinarka, niti voditeljica, da bi mi drugi pisali tekst. Zato sem lahko sproščena in se z gosti veselim in jočem, se od njih učim … Izhajam iz svojih moralnih, človeških vrednot, iščem dobro, rušim tabuje v sebi in v vas, nisem distancirana od življenjskih zgodb mojih gostov, lahko mislim na vse, ki sedijo doma v naslanjačih in so naveličani pretvarjanja, poveličevanja, različnih interpretacij, pogovorov, ki nikamor ne vodijo ali jih ne razumejo … Prav posebej se trudim, da moje mnenje ali mnenje gosta vsak gledalec preseje tudi skozi sito lastnih prepričanj in znanj, da ne učim in ne sodim. Včasih sem nerodna, česa ne razumem … človeška pač. Mojo oddajo redno spremlja tudi neka gospodična, ki se po vsaki oddaji pritožuje, češ da sem populistična, pritlehna … in piše dolga intelektualistična pisma urednikom, kjer secira moje oddaje z natančnim skalpelom. Seveda sama nič ne ustvarja … Po drugi strani dobivam pohvale od kolegov in celo velikih intelektualcev, tako da mogoče sploh ne gre več za neki okvir, kamor bi se me dalo stlačiti. A v resnici nisem pomembna jaz, jaz sem samo most, pomemben je gost in njegovo sporočilo!
Katera oddaja je naletela na največji odziv do zdaj?
Hja, to pa je za zdaj tako, kot če bi me vprašali, kateri izmed mojih otrok mi je najbolj všeč! Od prve – Rebeke preko Salome in Milene Miklavčič, Neli in Nele do patra, Alenke, obeh Milen … gledanost raste. Prebija okvirje, ki smo si jih zadali. Pisma in sporočila, ki jih dobivam, me zelo veselijo. Včasih komu čisto zares odpremo srce, odgrnemo zaveso ...
Kako sprejemate pohvale in kritike?
Oboje z veseljem. Želim si le, da bi bile kritike poučne, da se lahko iz njih kaj naučim, in ne samo rušilne in ponižujoče.
Ste morda opazili na kakšno razliko v odnosu kolegov na televiziji? Je morda zdaj, ko imate prav svojo oddajo, več zavisti?
(smeh) Jaz nisem opazila nobene spremembe, na televizijo pridem, oddelam in grem! Da bi se ukvarjala z zavistjo, mi ne pade na kraj pameti! Vsakemu in vsem privoščim najboljše in v skladu s tem pričakujem, da se bodo tudi drugi tako obnašali do mene.
Imate kaj slabe vesti, ker nekateri televizijci dobivajo odpovedi, vas pa so zdaj angažirali?
Ne! Če bi koga v oddaji zamenjala, bi bilo drugače, zagotovo bi se posvetovala z njim. To imamo igralci v navadi. Na Televiziji Slovenija nisem zaposlena in z njihovimi notranjimi problemi nisem seznanjena. Tudi v gledališču vsakih pet let dobimo drugega šefa in se zgodi, da mu nisi po volji, da te ne vidi v svojem ustvarjalnem timu. Če želiš ostati v službi, se prilagodiš, čakaš 5 let, 10 let na vloge, ki si jih želiš … To je trpljenje, zares, ker igralec mora stati na odru in se razvijati. Če ti to ni všeč, spakiraš in greš … Sem pa prepričana, da se za vsakega izmed nas najde prostor, in ko sem bila sama v taki situaciji v gledališču, so se mi v tem mučnem času odprla marsikatera vrata, izhodi, za katere sploh nisem vedela. Dala so mi veliko svobodo, da danes vem, da znam biti srečna in zadovoljena, tudi če bom na koncu prekopavala krompir. Se še predobro zavedam, da sem tudi jaz zamenljiva.
