Novice Svet24

Konstantin in Andrej prihajata iz Skopja in sta pri nas na študijski izmenjavi. Povesta, da sta v petih mesecih, odkar bivata pri nas, ugotovila, da smo Slovenci izjemno marljivi, gostoljubni in velikodušni, in z izbiro Slovenije kot države študijske izmenjave sta izjemno zadovoljna.

Še pred odhodom sta preverila nekaj spletnih strani, ki opisujejo Idrijo. Povesta, da sta si pripravila koncept potovanja, ki sta ga uskladila z zemljevidom, in določila vrstni red, po katerem sta obiskovala znamenitosti. »Na žalost spletna stran v angleščini ni bila tako obsežna kot v slovenščini, a sva kljub vsemu dobila dovolj informacij o tem, kaj obiskati in kaj doživeti,« pravi Konstantin.

Do Idrije po lokalnih cestah

Na pot sta se odpravila v sobotnem jutru z avtomobilom. »Pot naju je vodila skozi slovensko podeželje, ki je izjemno bogato, pisano in urejeno, mimo gozdov in hribov. Bilo je lepo,« pohvali Konstantin. Ko sta prispela, ju je presenetila zapora ceste, saj so pripravljali stojnice in vse potrebno za čipkarski festival. »Povsod so na veliko in predvsem glasno postavljali stojnice, na glavnem trgu pa se je bohotil tudi oder. Parkirala sva avto in se odpravila v turističnoinformacijski center (Tic). Tam so naju prijazno sprejeli, nama povedali, kaj si lahko v mestu ogledava, ter nama pomagali s koristnimi informacijami glede na najin že pripravljen načrt.

arhiv

Razložili so nama, da je Idrija rudarsko mesto že več kot 500 let in velja za mesto z drugim najstarejšim rudnikom na svetu. Ker se je rudnik skozi čas širil in razvijal, so se rovi razširili kot pajkova mreža, in tako je pod mestom nastalo mesto v malem. A ker je živo srebro izjemno strupeno, je bilo veliko rudarjev zaradi dela v rudniku precej bolnih. Umirali so. Zato so rudnik z leti začeli postopoma zapirati in ga leta 1980 povsem zaprli. Zdaj so rudnik in talilnice živega srebra zgolj še spomin na neke druge čase, namenjeni turistom. Mesto se od takrat po svojih najboljših močeh trudi reformirati in posodobiti gospodarstvo, ki se je večinoma vrtelo zgolj okoli rudarske industrije. Leta 2012 so ga umestili tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine,« slikovito pripoveduje Konstantin.

Navdušena nad muzejem

Konstantin in Andrej sta najprej obiskala rudarski muzej. »To je bila navdušujoča izkušnja. Mislim, da je muzej precej obnovljen in posodobljen, kar je izjemno. Priporočam le, da naredijo zanimive muzejske vstopnice, ki jih bodo ljudje lahko uporabili tudi kot spominek. Ogledala sva si še drugi muzej, topilnico, kjer so predstavljeni stroji, ki so jih uporabljali pri taljenju srebra. Lahko povem, da je bila to zame izjemno vznemirljiva izkušnja, saj so nam ob prikazu strojev pojasnili, kako so pridobivali živo srebro in za kaj vse so ga uporabljali. Med vodniki je tudi bivši rudar, ki je slikovito pripovedoval zgodbo iz mladih let, kot bi jo le stežka kdo drug,« pravi naš sogovornik.

arhiv

Za kosilo ‒ žlikrofi

Po ogledu muzeja sta se fanta odpravila na sejem, kjer je že mrgolelo ljudi. Sprehodila sta se med stojnicami in si ogledovala izdelke, ki so jih ponujali. Uživala sta v vrvežu. »Morda sem pogrešal več čipkarskih del, ta so me namreč popolnoma prevzela,« pove Konstantin. Po sprehodu sta se odpravila v restavracijo Pri Škafarju in si privoščila lokalno specialiteto ‒ žlikrofe. »Bilo je zelo okusno, pa tudi porcija je bila precejšnja. A imela sva občutek, da so cene nekoliko višje zaradi festivala, saj je bilo občutiti naval turistov,« kritično pripomni Konstantin.

arhiv

Po kosilu sta si privoščila nekaj premora, nato pa sta se odpravila v hostel, kjer sta prenočevala. Povesta, da je hostel spodoben, čist in skoraj povsem prenovljen. Pohvalita osebje, ki je prijazno in ustrežljivo. Kot slabost izpostavita majhne postelje in nekoliko starejše kopalnice. Odločila sta se, da se zvečer vrneta na glavni trg v mestu in se prepustita zabavi, tam so namreč nastopali Slavko Ivančič in The Beatles tribute band, ki so poskrbeli za nepozabno vzdušje.

Osvežitev v reki Idrijci

Zjutraj sta vstala precej zgodaj, saj sta želela čim bolje izkoristiti dan, ki se je ponujal. Izposodila sta si kolesi in se odpeljala do Idrijske Bele in bližnjega Geoparka. »Obkrožala naju je čudovita narava in povsod sva videla kažipote, a so bili mestoma nerazumljivi. Pogrešala sva oznake za razdaljo in težavnostno stopnjo. Med vožnjo sva našla tudi naravno vodno zajetje in tam sva se osvežila. Vodnjak se nahaja skorajda sredi ničesar, a si je nekdo očitno vzel čas in ga namenil mimoidočim. Na poti nazaj sva se odločila, da se osveživa v reki Idrijci, in tako sva doživela pravo planinsko osvežitev. Ogledala sva si tudi Divje jezero, katerega vodostaj je bil še posebej visok, verjetno zaradi obsežnih padavin pred časom. A naj pri tem dodam, da je naju spremljalo sončno vreme,« opisuje Konstantin.

arhiv

Mesto, polno potenciala

»Rekel bi, da je to nekoč rudarsko mesto, ki se mu je uspelo zavihteti na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, že veliko naredilo za razvoj turizma, a ima še veliko možnosti. Trenutno je zelo malo restavracij in prenočitvenih zmogljivosti, a verjamem, da se bodo tudi te sčasoma razvile, prilagodile in izboljšale. Priporočam, da pri promociji izpostavijo predvsem čudovito naravo in okoliški Geopark, ki je zagotovo glavna atrakcija za vse ljubitelje športa in narave. Ustrezno označene poti in razvoj ostalih dejavnosti so že korak naprej. Menim, da je mesto polno potenciala, a naj ne pozabijo delati na pridobivanju in zadrževanju mladih v kraju. Vsekakor vidim čudovit napredek v prihodnje in čez nekaj let se želim vrniti v to skrito majhno mestece,« za konec doda Konstantin.

Zahvala

»Rada bi se zahvalila vam, časniku Novice Svet24 in občanom občine Idrija, za priložnost, da sva lahko videla in doživela ta skriti dragulj slovenske kulture in zgodovine, ki ga nisva poznala. To je dodatno prispevalo k neopisljivo lepim izkušnjam, ki sva jih pridobila na izmenjavi študentov. Iskrena hvala!« Konstantin in Andrej.

Galerija

Poglej vse fotografije (13)

arhiv