Turistična patrulja v Bohinju

"Slovenci, narod z balkansko velikodušnostjo in nemško natančnostjo"

Zoran Franc
6. 6. 2019, 07.30
Posodobljeno: 6. 6. 2019, 08.13
Deli članek:

Druga občina, ki sta jo obiskala Čeh Matej in Španka Blanka, je bil Bohinj. Kraj ju je očaral s preprostostjo, mirom in razkošjem narave.

arhiv
Matej in Blanka ob slapu Savice.

Matej in Blanka sta v Sloveniji na študijski izmenjavi od oktobra. Matej pravi, da je Slovenija čudovita dežela, z veliko naravnimi znamenitostmi, Slovence pa dojema kot narod z balkansko velikodušnostjo in nemško natančnostjo. Za pot do Bohinja sta se odločila, da najameta avtomobil, predhodno pa sta preverila tudi nekaj spletnih strani in si tako naredila okviren načrt, kaj si bosta ogledala.

Človek bi se na poti do Bohinja težko izgubil

Na pot sta krenila v sobotnem dopoldnevu. »V soboto je Slovenijo presenetilo prijetno vreme, brez dežja, kar nama je zagotovo polepšalo izlet. Tako sva precej navdušena začela odkrivati Bohinj. Na poti do tja sva se ustavila v eni izmed trgovin in kupila nekaj hrane za kosilo in večerjo. Pot do Bohinja je bila dobro označena in le s težavo bi se človek izgubil.

arhiv
Ocene Mateja in Blanke.

Nekaj zastojev je bilo le na Bledu, saj so številni turisti izkoristili sončno vreme za posedanje ob jezeru in obisk gradu. Ko sva prispela do najinega prenočišča, naju je toplo sprejel lastnik. Razkazal nama je hišo, ki je le tristo metrov oddaljena od jezera, ter naju pospremil do najine sobe, ki je imela krasen balkon, s katerega se je odpiral razgled na jezero. Lastnik naju je opremil z zemljevidom Bohinja in nama predlagal nekaj izletov po čudoviti soseski,« pripoveduje Matej.

Čudovit razgled in bližina jezera

Odločila sta se, da si najprej pripravita kosilo. »Izkoristiva sva prednost najine namestitve, žar, ki ga imajo postavljenega na dvorišču. Tako sva si privoščila pečene ražnjiče in piščančja krilca, ki sva jih kupila med potjo. Naj povem, da se je z mesta, kjer je stal žar, razpiral čudovit pogled na gore. Edina slaba stvar je bila uničena cesta pred hišo, ki je bila videti kot stare raztrgane hlače, ki so bile že neštetokrat zakrpane,« razlaga Matej. Po obilnem kosilu sta se odpeljeta do slapa Savice. Povesta, da je bila obala Bohinjskega jezera polna turistov, a še večjo težavo so za voznike avtomobilov predstavljali kolesarji, ki so vozili tudi po sredini ceste. Povesta, da sta parkirala v bližini Planinskega doma Savica. Parkiranje je stalo štiri evre za tri ure, a še preden sta odšla po parkirni listek, sta srečala mlad avstrijski par, ki je odhajal in jima je brezplačno ponudil celodnevno parkirnino. Poudarita, da sta bila presenečena nad gostoljubnostjo.

arhiv
Bohinjsko jezero je bilo oddaljeno le 300 metrov od prenočišča.

Slap Savica

V planinskem domu sta si privoščila kavo, nato pa krenila do slapa. Pravita, da sta za vstopnino odštela tri evre, in dodata, da prodajajo čudovite spominke s fotografijami ali rezbarijami Bohinja. Po kratkem sprehodu, približno po 20 minutah, sta prispela do slapa. »Nisem vedel, da se je mogoče do slapa vzpenjati, in še bolj sem bil presenečen nad njegovo mogočnostjo. Tam sva z Blanko posnela nekaj fotografij in uživala v šumenju slapa. Od tam se odpira tudi čudovit pogled na celoten kanjon z gorami, vse do Bohinjskega jezera,« pove Matej. Med vračanjem do apartmaja sta se ustavila v turističnoinformacijskem centru, ki se nahaja le sto metrov od jezera, ter se pozanimala o izletu do slapa Voje, ki sta ga želela obiskati naslednji dan. Sprejela ju je prijazna vodička, ki jima je predstavila pot in jima razložila njen potek ter ju informirala tudi o preostalih znamenitostih. Ustavila sta se še v trgovini, kjer sta kupila nekaj dobrot za večerjo.

arhiv
Plusi in minusi v občini Bohinj.

Ko sta prispela do apartmaja, pa sta se odločila, da hrano preložita v nahrbtnika in si večerjo privoščita ob jezeru. »Našla sva klop v bližini jezera in se odločila, da večerjo pojeva kar tam. Uživala sva v okusnem blejskem siru, krajnski klobasi, medenjakih, slovenskem vinu in kokti. Sonce se je počasi začelo spuščati za gore in oblila naju je čudovita rumena sončna svetloba. Kako romantično. Ostala sva še nekaj časa in uživala ob zvokih narave ter opazovala čudovito nebo, posejano z zvezdami. Nato sva se vrnila v stanovanje in zaspala.« 

Cesta kot strgane hlače

Naslednje jutro sta si Matej in Blanka privoščila pozen zajtrk na balkonu ter uživala v objemu narave. Zatem sta se odpravila do Stare Fužine, ki je bila njun naslednji cilj. »Pot do Stare Fužine je bila v zelo slabem stanju, nekaj ceste so celo prenavljali. Počutila sva se, kot da voziva slalom. Pot je bila slabo označena in brez pomoči navigacije bi se zagotovo izgubila. Ko sva prispela, so precej neprijazno zahtevali, da parkirava na točno določenem mestu in plačava parkirnino, ki se mi je zdela draga, saj sva plačala 7,50 evra, medtem ko za vstopnino le pet. No, nato sva se odpravila na potep. Šla sva po potki skozi gozd, ob reki Mostnici, in hodila dobri dve uri in pol. Na poti so naju spremljali lepi travniki in gore. Le 150 metrov pred slapom pa se je pravljično skrivala majhna restavracija, kjer sva si privoščila kosilo. Jaz sem naročil klobaso z zeljem, Blanka pa gobovo juho. Obe jedi sta bili zelo okusni. Natakar naju je prepričal, da pokusiva tudi borovničev zavitek, ki je bil slasten. Blanko je na koncu navdušil še nad medico,« navdušeno razlaga Matej. S polnima želodcema sta se odpravila naprej do slapa, uživala v njegovem šumenju in v čudoviti naravi. K avtu sta se vrnila po drugi poti, nato pa nadaljevala pot proti Ljubljani.  

arhiv
Čudovit slap Voje, je upravičil dve uri in pol hoda.

Za konec povesta, da je Bohinj čudovita destinacija, z veliko različnimi aktivnostmi, predvsem za športnike. »Žal nisva mogla videti in doživeti vsega. Resnično sem si želel ogledati Vogel in se z žičnico zapeljati na vrh, a žal ni bilo dovolj časa. Lahko povem, da se mi zdi slap Savica veliko lepši od slapa Voje, a sem po drugi strani precej bolj uživaj na poti, ki vodi do slapa. Zahvaljujeva se za priložnost, ki ste nama jo omogočili, in za sodelovanje v tem čudovitem projektu,« zaključi Matej.