Linda je v Slovenijo prišla septembra na študijsko izmenjavo in bo ostala pri nas do konca julija. Povedala je, da se je iz Litve pripeljala kar s svojim avtomobilom, saj si ob študiju tako lahko privošči še kak izlet in ogled naše pokrajine, ki jo navdušuje. Slovence je opisala kot izjemno prijazne, odprte in gostoljubne. Ob prihodu jo je presenetilo tudi dejstvo, da se študenti med seboj pozdravljajo in ogovarjajo, česar ni vajena.
Skope spletne strani
V času obiska izbranega mesta, torej Škofljice, se ji je na poti in raziskovanju pridružil mož, ki prav tako prihaja iz Litve. Preden sta se odpravila na izlet, sta pregledala tudi spletne strani, a sta povedala, da je na njih težko najti ustrezne informacije za turiste. Večina spletnih strani je namreč v slovenskem jeziku. Največ informacij sta našla na spletni strani www.visitljubljana.com, vendar sta poudarila, da so tudi na tem naslovu informacije precej skope. Brskanje po spletnih straneh tako ni ponudilo želenih rezultatov, zato sta se odločila območje raziskati malce drugače, s pomočjo zemljevida Google maps, in preveriti, kje se skrivajo zanimivi kotički, ki jih je vredno obiskati.
Kraj se prebudi šele ob desetih
Na pot sta se odpravila v jasnem, a razmeroma hladnem sobotnem jutru. Pot je bila kratka, toda za vsak primer sta vseeno uporabila GPS-napravo, da se ne bi izgubila. Hitro sta prispela. »Vasica je bila zavita še v spanec. Zato sva se najprej zapeljala po glavni cesti skozi vasico in si ogledala kraj, ki sva ga pozneje raziskovala. Gre za majhen zaselek z glavno cesto, ki vodi skozi vas in po kateri kmalu, skoraj nevede, vstopiš v drug zaselek. Ker sva bila razmeroma zgodnja, sva si želela privoščiti zajtrk, a je bilo še vse zaprto, saj se večina gostiln in lokalov v okolici odpre šele ob 10. uri,« je pripovedovala Linda. Težave sta imela tudi z rezervacijo prenočišča, saj zaradi nepravilnega delovanja spletne strani booking.com nista mogla narediti rezervacije, naslednja ponujena opcija nočitve pa je bila oddaljena osem kilometrov, zato sta se odločila, da se bosta zvečer vrnila v Ljubljano in naslednji dan še enkrat obiskala Škofljico.
Info točke nista našla
Obiskala sta tudi občinsko stavbo, saj sta iskala turistične informacije, a je bila v času njunega obiska žal zaprta. Zato sta se odločila obrniti po pomoč na domačine. »Presenečena sva bila, kako dobro domačini govorijo angleško. Takoj so priskočili na pomoč in nama prijazno pomagali z informacijami o zanimivih mestih in restavracijah, ki jih je vredno obiskati. V bližnji pekarni, ki je bila tisto jutro edini odprt lokal, sva si privoščila svež burek, še vroč, prodajalko pa vprašala, kam se lahko odpraviva na kavo. Prijazno nama je ponudila nekaj namigov, zahvalila sva se ji in nato preverila ponujene informacije, ki so nama jih ponudili domačini. Odločila sva se, da se sprehodiva do Gostilnice Orle. Kljub precej dolgi poti, vetru in nizkim temperaturam je bilo vredno. Postregli so nama z odlično kavo. Preverila sva tudi cenik in bila presenečena nad ugodnimi cenami ter pestro ponudbo. A pravi zaklad gostilnice se skriva v njeni lokaciji. Gre za kraj, ki ponuja popoln razgled na mesto in gore, ki se dvigajo v ozadju. Na vrhu restavracije je tudi ogromna terasa, na kateri sva se naužila sonca in svežega zraka. Po dobri uri sva se počasi vrnila do avta,« je povedala Linda in nadaljevala: »Kljub močnemu vetru sva izbrala čudovit dan za sprehod. Vmes sva se ustavila pri gradu Lisičje, a sva si ga ogledala le zunaj, saj je bilo dvorišče zaprto. Nekoliko nižje sva si privoščila nekaj počitka pri cerkvi svete Uršule. Potem sva se počasi vrnila do Škofljice, kjer sva si ogledala še občinsko stavbo.«
Odlična hrana
Ko sta se vrnila, jima je že pošteno krulilo v želodcu, zato sta se odločila, da si privoščita kosilo. Ponovno sta se obrnila na pomoč domačinov. »Spet nadvse pozitivna izkušnja. Povedala sva, da si želiva nekaj lokalnega, a cenovno dostopnega in ideje so kar deževale. Odpeljala sva se do Pijave Gorice in obiskala Gostilno Čot. Izbira je bila več kot prava. Ponudili so nama govejo juho z rezanci, nato pa bogato obložen krožnik z domačimi klobasami in prilogo. Slastno je bilo!« Po kosilu sta si privoščila nekaj počitka in medtem na spletu raziskala, kaj si lahko ogledata v bližini. Odpravila sta se do cerkve svete Simone in Juda Tadeja, a si nista mogla ogledati njene notranjosti, ker je bila zaklenjena. Sprehodila sta se še po okolišu, nato pa se počasi vrnila do Škofljice, saj se je že precej mračilo. Tam sta se odpravila na sprehod po zaselku in uživala v utripu vasice, nato pa zavila v picerijo in si privoščila večerjo. Prijetno utrujena od raziskovanja in dobre hrane sta se odpeljala do Ljubljane in legla k počitku.
Prijazni domačini
Nedeljsko jutro sta izkoristila za spanje in se nato v poznem dopoldnevu ponovno odpravila do Škofljice. Nekoliko utrujenih nog sta se odločila, da se po poteh, ki jih želita še obiskati, zapeljeta kar z avtomobilom, ki je po njunem mnenju skoraj obvezno prevozno sredstvo, če si kot turist želite ogledati občino Škofljica. »Gre za čudovito pokrajino, a so znamenitosti precej oddaljene druga od druge, kar je tudi za izkušene pohodnike morda nekoliko preveč.« Še enkrat sta se zapeljala do Gostilnice Orle, se vmes ustavila v Mesarstvu Blatnik, kot so jima priporočili domačini, se sprehodila po strnjenem naselju in uživala v odlični hrani. Povedala sta, da sta poskušala vzpostaviti tudi stik z lokalnim kmetom, ki bi jima omogočil vožnjo in ogled Škofljice s kočijo, a se žal ni odzval na njun telefonski klic. »Poveva lahko, da sva se imela lepo. Uživala sva v dobri hrani, čudoviti naravi in družbi prijaznih ljudi. Menim, da kraj tistim, ki niso ravno ljubitelji narave in dolgih sprehodov, ne bo ponudil veliko. Toda midva sta kljub nekoliko vetrovnemu in hladnemu vremenu preživela krasna dva dneva,« je zaključila Linda.
