19. novembra, leta 2018 je tedanji izvršni direktor zavezništva Nissan-Renault- Mitsubishi na letališču v Tokiju izstopil iz zasebnega letala, ki je ravnokar prispelo iz Libanona. Tam ga je, v spremstvu kopice policistov, čakal okrožni tožilec, z nalogom za aretacijo. “Bilo je, kot da bi me zbil avtobus,” je v svežem pogovoru za britansko televizijo BBC dejal Ghosn. “Edini spomin, ki ga imam na ta trenutek je šok, travma.”
Takrat 64-letnega poslovneža, ki so ga mnogi imenovali kar “bog avtomobilizma”, so policisti odpeljali v center za pridržanje v Tokiju. Tam so mu povedali, da je obtožen utaje davkov in finančnih mahinacij – obtožbe, ki jih še danes zanika. Dobil je zaporniška oblačila in bil poslan v celico. “Kar naenkrat sem se moral naučiti živeti brez ure, računalnika, telefona, brez novic, brez svinčnika – brez vsega,” je usodni dan opisal Ghosn.
Več kot eno leto je Ghosn na sojenje čakal doma, brez informacij o tem, kdaj naj bi sodišče njegov primer sploh obravnavalo. Če bi bil obsojen pa bi ga čakalo še 15 let zapora. In obsojen bi bil. Japonska ima namreč kar 99,4-odstotno mero obsodb, kar pomeni, da so kaznovani praktično vsi osumljenci, skoraj nihče pa ni oproščen.
Spektakularni pobeg
Neko hladno decembrsko noč leta 2019 je Ghosn stiščan ležal v zaboju za glasbila, na krovu letala. “Letalo bi moralo vzleteti ob enajstih zvečer. V zaboju na letalu sem čepel pol ure in čakal, da vzleti. To je bilo najdaljše pol ure, ki sem jo izkusil v življenju,” je poslovnež v intervjuju za BBC opisal del svojega pobega.
“Del načrta je bil, da moram zakriti obraz, nekje moram biti skrit. In edini način, da se skrijem, je bil, da se zaprem v prtljago, kjer me nihče ne bi mogel videti, prepoznati. Tako bi lahko načrt deloval,” je dejal Ghosn. Z zavezniki, ki so mu pomagali pri pobegu so se odločili za velik zabojnik za glasbila. “To je bila najbolj logična ideja, saj je v tistem času bilo po Japonskem veliko koncertov.”
Načrt je bil pripravljen, a ga je bilo treba še izvesti. Za to se je moral obnašati čim bolj normalno. “Moral je biti normalen dan, kjer se normalno sprehajam, v normalnih oblačilih in se normalno obnašam, potem se pa kar naenkrat vse spremeni.” Nekdanji direktor, vajen dragih oblek in kravat, je moral obleči nekaj bolj … vsakdanjega. “Vse to je bil del tega, da si zagotovim največje možnosti za uspeh in da ne pritegnem nobene pozornosti.”
V Tokiju se je Ghosn vkrcal na vlak in izstopil v Osaki, kjer ga je čakalo zasebno letalo, s katerim je imel namen pobegniti. A moral je priti še do letališča in tukaj je v igro prišel zabojnik. Ta ga je čakal v hotelski sobi bližnjega hotela. Ghosn je vstopil v hotel, se odpravil do sobe in se tam stlačil v zabojnik. “Ko greš not, ne razmišljaš o preteklosti, ne razmišljaš o prihodnosti, razmišljaš samo o trenutku. Ni te strah, nimaš čustev, si samo neizmerno skoncentriran na to, da je to tvoja edina priložnost, ki je ne smeš zamuditi. Če jo zamudiš, boš plačal s svojim življenjem, postal boš talec na Japonskem.”
Ubežnika sta do letališča spravila Michael in Peter Taylor, oče in sin, ki sta se izdajala za glasbenika. Poslovnež je v zaboju ždel uro in pol, a pravi, da se mu je zdelo, da je minilo “leto in pol”.
Letalo je vzletelo ob uri. Carlos Ghosn je končno lahko stopil iz zaboja. V Turčiji je presedlal na drugo letalo in pristal v libanonskem glavnem mestu Bejrut. Tam je še danes, ima namreč libanonsko državljanstvo, država pa z japonsko nima sklenjenega sporazuma o izročitvi osumljencev.
A iste sreče niso imeli njegovi pomagači ter nekdanji sodelavci. Japonske oblasti so prijele Michaela Taylorja in njegovega sina Petra, ki sta mu pomagala pobegniti, na sojenje pa čaka tudi njegova nekdanja desna roka pri Nissanu Greg Kelly. Trojico po vsej verjetnosti čakajo dolga leta za zapahi.
“Žal mi je za vse ljudi, ki so žrtev pokvarjenega sodnega sistema na Japonskem,” je ob koncu intervjuja dejal Ghosn.
