Gradnja jezu na reki Brahmaputra je sicer omenjena v kitajskem petletnem strateškem načrtu, ki so ga predstavili na marčevskem letnem kongresu zakonodajalcev, a takrat niso razkrili podrobnosti niti o časovnem roku niti o proračunu za ta megalomanski projekt.
V skladu z načrtom bodo »mega jez« zgradili na območju Himalaje, preden ta 3848 kilometrov dolga reka, ki teče po ozemljih Kitajske, Indije in Bangladeša, zapusti gorovje in Kitajsko. Jez bi tako kraljeval nad najdaljšo in najglobljo sotesko na svetu na nadmorski višini več kot 1500 metrov, poroča tiskovna agencija AFP. Šlo naj bi za precej večji jez od jeza Treh sotesk, s katerim so zamejili reko Jangce, proizvedel pa naj bi 300 milijard kilovatov elektrike na leto. Načrti kitajskih oblasti bodo zagotovo trčili ob močno nasprotovanje okoljevarstvenih organizacij, čeprav bodo, kot v primeru med letoma 1994 in 2012 zgrajenega jeza Treh sotesk, ko so morali z območja preseliti 1,4 milijona prebivalcev, projekt upravičevali z argumentnom, da gre za okolju prijazno alternativo fosilnim gorivom.
Okoljska in politična tveganja
Ker se bo jez nahajal na območju tibetanskega okrožja Medog, je kitajsko državno podjetje PowerChina z lokalno tibetansko vlado že oktobra lani sklenilo strateški sporazum o sodelovanju. Prvi mož podjetja Yan Zhiyong je mesec dni pozneje razkril, da gre za »najbogatejšo regijo na svetu, kar zadeva hidroelektrične vire.«
Na kitajske načrte so se že odzvali različini strokovnjaki po svetu, ki opozarjajo, da gre za potresno dejavno območje in območje z edinstveno biotsko raznovrstnostjo. Brian Eyler iz ameriške neprofitne organizacije Stimson Center je poudaril, da bi jez ustavil selitev rib in pretok sedimentov, ki med sezonskimi poplavami bogatijo prst v spodnjem delu reke. Tempa Gyaltsen Zamlha, strokovnjak s področja okoljske politike iz tibetanske raziskovalno-svetovalne skupine Tibet Policy Institute, pa je opozoril, da projekt poleg okoljskih prinaša tudi politična tveganja. Poudaril je, da gre za območje z bogato kulturno dediščino, s katerega se bo moralo izseliti avtohtono prebivalstvo, tja pa se bodo preseljevali kitajski delavci, ki bodo »postopoma ustvarili trajno naselbino.« Nad projektom so zaskrbljeni tudi v Indiji, kot namreč opozarjajo njihovi analitiki, je kitajska vlada dejansko v položaju, da lahko nadzira večji del vodnih virov, ki so pomembni za oskrbo z vodo na večjem delu jugovzhodne Azije.
