41-letni Chris Williams-Ellis je 8. septembra v garaži pred svojo hišo v Denbingshiru popravljal avto, ko je avto naenkrat zagorel. Njegova partnerka je slišala krike. Pritekla je in z odejami ukrotila ognjene zublje, ki so zajeli Chrisa. Takoj zatem je poklicala reševalce. Dobila je odgovor, da trenutno ni na razpolago prostega vozila. Poklicala je štirikrat, šele petič so jo uslišali. Preiskava je kasneje pokazala, da bi bili ob pravilni prepoznavi nujnosti primera reševalci pol ure prej pri Chrisu (čakal je 78 minut), ki ga je medtem oskrbela njegova partnerka, kolikor so ji pač dopuščale možnosti in znanje.
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Chris je utrpel hude opekline, skoraj po polovici telesa. Posledično je zbolel za pljučnico, v bolnišnici pa so ga dali v umetno komo. Zdaj čaka na operacijo, s katero bi lahko rešili njegovo roko. »Občutek imam, da so me ignorirali in pustili, da umrem. Ni se jim zdelo vredno, da bi rešili moje življenje. Preživljal sem grozljive bolečine in minute groze,« je svoje trpljenje po in med čakanjem na reševalno vozilo za Guardian opisal Chris.
Vzrok? Reševalna vozila so bila na razpolago, kar 23, vendar so čakala pred bolnišnicami, v pripravljenosti za najnuješe primere. Williams-Ellis je ogorčen, da njegovega primer niso prepoznali kot nujnega. Za napako so po njegovem odgovorni v vodstvu bolnišnico in politiki, ki primarno skrbijo za dobrobit prebivalstva Cardiffa, prebivalce podeželje pa obravnavajo kot drugorazredne. Ugotovitve preiskave so na mizi politikov.
