V takšno odločitev so ga prisilile posledice dveh kapi iz leta 2018, ki sta ga začasno paralizirali. Njegov album Köln Concert iz leta 1975 je med najbolj prodajanimi klavirskimi posnetki na svetu.
"Moja leva stran je še vedno delno paralizirana. Lahko poskusim hoditi s palico, a sem potreboval dolgo časa, da sem prišel do tu - leto ali več," je dejal Jarrett. Sedaj 75-letni pianist lahko igra le z eno roko.
"Ko slišim klavirsko glasbo, igrano z obema rokama, mi je zelo fizično neprijetno," je dejal pianist in dodal: "Če samo slišim Schuberta ali tiho igranje, je preveč, ker vem, da sam tega ne zmorem. Ne pričakujejo, da bom tega zopet sposoben - mogoče mi bo uspelo z levo roko držati skodelico."
Objava je šokirala glasbeni svet, kjer je bil Jarrett desetletja eden najbolj znanih in inovativnih izvajalcev ter skladateljev jazz in klasične glasbe.
Čudežni otrok
Jarret se je rodil v mestu Allentown v Pensilvaniji. Bil je čudežni otrok, ki se je klavir začel učiti še pred tretjim rojstnim dnem. Leta 1964 se je preselil v New York, kjer je igral poleg bobnarja Arta Blakeyja, nato pa z legendami, kot je Miles Davis.
Tokrat ni prvič, da ima pianist resnejše zdravstvene težave. V poznih 90. letih minulega stoletja se je bojeval s sindromom kronične utrujenosti, a je vseeno ustvarjal album za albumom in igral pred občinstvom po celem svetu.
Po glasbenikovih besedah je možnost, da se vrne na oder, majhna. "Ne vem, kako bo videti moja prihodnost. Trenutno se ne počutim, kot da sem pianist," je zaključil Jarrett.
Prekmurske korenine
Kot je leta 2011 za Vestnik povedal Keithov brat Chris Jarrett, se je njegova babica Anna Temlin v začetku prejšnjega stoletja, skupaj z mnogimi Prekmurci s trebuhom za kruhom podala v Ameriko. »Babica Ana je vzgajala mene in tudi mojega brata Keitha in imel sem jo neizmerno rad. Pogosto sem jo spraševal o njenem preteklem življenju in otroštvu, ki ga je preživela v svoji domovini. Pripovedovala mi je zgodbe o svoji kmetiji, ciganih, vojni in šoli, ki jo je obiskovala v Avstriji, večkrat pa je poudarila, da je bila vendščina (torej prekmurščina, op. a.) prepovedana. Dekliško se je pisala Temlin, njeni sorodniki še vedno živijo na Apaškem polju. Njen mož se je pisal Kuzma in je, tako domnevam, prav tako izhajal iz Prekmurja. Ampak z dedkovo družino nikoli nismo bili tesneje povezani.«
O prednikih pa je še povedal: »Babica je skoraj popolno govorila angleško, imela je le svoj značilni naglas. V tistih časih se je v mnogih krajih v Pensilvaniji govorilo vendsko, kot smo rekli temu jeziku, kasneje pa sem izvedel, da je to poimenovanje za prekmurski jezik in so ga uporabljali za politične namene. Prekmursko je govorila tudi s svojo sestro, ki je živela v Betlehemu, kjer je veliko Slovencev delalo v železarni. Z babico smo jo večkrat obiskali in med temi ljudmi sem se počutil bolj domače kot tam, kjer sem živel. Anna Kuzma je rada pela avstrijske in madžarske pesmi.«
