9. julija letos je v prostore bolgarskega predsednika Rumena Radeva vdrla policija in aretirala dva uslužbenca njegove administracije. Le nekaj ur za tem so ulice prestolnice Sofije zasedli protestniki, ki so podprli svojega predsednika in zahtevali odstop vlade ter premierja Bojka Borisova. Protestniki odtlej na ulicah vztrajajo vsak dan.
Korupcija, mafija in oligarhi
Radev, sicer nekdanji vojaški pilot, si je gnev policije, generalnega tožilstva in bolgarske vlade prislužil, ko se je javno postavil na stran politične opozicije. Desetletja trajajoča divja korupcija, povezana z bolj ali manj skritimi mafijskimi strukturami, ki je obubožala prebivalstvo te balkanske države, se je namreč slikovito prikazala konec junija, ko je v javnost prišla fotografija premierja Borisova, ki mirno spi v svoji postelji, na nočni omarici ob njem pa se nahajajo kup 500-evrskih bankovcev, zlate palice in pištola. To je opozicijskega politika Hrista Ivanova, sicer voditelja neparlamentarne liberalne stranke “Da, Bolgarija!” in nekdanjega ministra za pravosodje v drugi Borisovi vladi, vzpodbudilo, da je v družbi skupine aktivistov z gumenjakom priplul do javne plaže v parku Rosenec, ki jo za osebne namene uporablja kontroverzni oligarh turškega rodu Ahmed Dogan, nekdanji voditelj in častni predsednik stranke turške etnične manjšine “Gibanje za pravice in svobodo”. Hristova so na tej javni plaži, ki naj bi jo varovala tudi bolgarska ustava, pričakali varnostniki, ki se niso želeli identificirati, prav tako pa njihovega represivnega delovanja – kasneje so Hristova in aktiviste namreč nasilno odstranili s plaže – niso želeli omejiti policisti, ki so prišli na kraj incidenta.
Kljub temu, da je v omenjenem primeru šlo za nedvomno nelegalno dejanje Doganovih varnostnikov, generalni državni tožilec Ivan Gešev, sicer zaveznik Dogana, ni sprožil preiskave. Predsednik Radev je kasneje potrdil, da so bili neimenovani varnostniki pravzaprav uslužbenci Nacionalne varnostne službe in tako na plačilni listi države, a so delovali kar kot osebni varnostniki Doganove nelegalne zasebne lastnine. To je tudi sprožilo policijski vdor v predsednikovo pisarno in kasnejše proteste, ki se vlečejo vse do danes.
Bolgarija, ki je članica Evropske unije od leta 2007, se sicer konsistentno uvršča na prvo mesto na lestvicah korupcije med državami EU, zaradi vladavine oligarhov in koruptivnega delovanja politike pa so, po podatkih Bolgarske industrijske zbornice, tuje investicije med leti 2008 in 2018 upadle za 28 odstotkov.
56 dni miru, nato so peli pendreki
56 dni po začetku dnevnih protestov, na katerih so protestniki mirno zahtevali odstop Borisova, vlade in tožilca Geševa, je na ulicah Sofije izbruhnilo nasilje. Čemu ravno takrat? »Po približno šestih tednih dnevnih protestov so organizatorji sklicali takoimenovano 'Veliko ljudsko vstajo', da bi parlamentu preprečili razpravo o osnutku nove ustave,« nam je povedala bolgarska sociologinja in ustanovna članica raziskovalne in založniške organizacije KOI Jana Tsoneva. »Vlada je si je s tovrstnim pretvarjanjem, da se odziva na zahteve protestnikov, skušala kupiti več časa. To je precej objestno, glede na to, da je zahteva protestnikov v prvi vrsti odstop [vlade]. /…/ Za spremembo ustave je potrebno sklicati ustavodajno skupščino in protesti 2. septembra so skušali to ustaviti. Bili so resnično osupljivi, saj se jih je udeležilo več tisoč ljudi. Nekaj nogometnih navijačev se je nato začelo spopadati s policijo. Domneva se, da so bili tam prav zato, da bi pomagali policiji, saj se je ta odzvala z nasiljem in povračilnimi napadi na mirne protestnike.«
Vlada je naslednji dan svojo dotedanjo domnevno pripravljenost za odstop umaknila. »Če bi odstopili sedaj,« so dejali, »bi to pomenilo, da se vdajamo pritisku kriminalnih združb.« Čeprav je nasilje, ki ga je v prvi vrsti izvajala bolgarska policija, najbolj pomagalo prav vladi, pa Tsoneva meni, da jim nasilni navijači niso storili prav velike usluge: »Ogorčenje javnosti zaradi policijskega nasilja je bilo ogromno.«
Potrebni sprememb, a brez resne alternative
Borisov, ki se še vedno drži svojega stolčka, je proteste nato označil za levičarsko zaroto. A po navedbah Tsoneve so protesti »precej raznoliki« in »združujejo ljudi s celotnega političnega spektra, ki so naveličani vladne korupcije.« Premierjevi opisi protestov kot orkestrirane levičarske zarote so zgolj poskus »mobilizacije proti-komunističnega sentimenta proti protestom«. Poleg tega je bolgarska levica »odsotna v vseh smiselnih razpravah in zato nima od protestov nobenih koristi.« Prav tako si večjega uspeha ob morebitnem padcu vlade ne more obetati opozicijska Bolgarska socialistična stranka, ki je zadnji mesec dni zapravila za »grenke notranje boje, ravno ko bi morala biti najbolj trdna in enotna.« Največja opozicijska stranka sicer že dlje časa drsi na skrajno desno stran političnega spektra in ne predstavlja več resne alternative Borisovu in njegovi stranki GERB.
Največji relativni zmagovalec tega proti-korupcijskega sentimenta bo tako večinsko neparlamentarna liberalna opozicija, je prepričana Tsoneva. Več podpore pa si obeta tudi sveža stranka TV voditelja in pevca Slavija Trifonova, ki je sicer zgolj »nova v dolgi vrsti desničarskih strank, ki jih ustvarijo mediji« in ki so Bolgariji v zadnjih letih prinesle »vrsto nacionalističnih politikov.«
Največja škoda pri protestniškem gibanju je po mnenju naše sogovornice sicer dejstvo, da se vodstvi protestov in sindikatov nista uspeli dogovoriti za skupno mobilizacijo, čeprav skupni interesi obstajajo. »Neraziskano skupno stališče bi lahko bila zahteva po splošni stavki.« Ta namreč po bolgarski zakonodaji zdaj ni dovoljena. »Če bi zakon dovoljeval splošno stavko, bi to spodbudilo proteste. Nekateri shodi se namreč odvijajo čez dan, delavci pa se jih ne morejo udeležiti, ker ne dobijo prosto v službi.«
Ali bodo protesti strmoglavili vlado in dolgoletnega premierja Borisova, je zaenkrat nemogoče napovedati. V vsakem primeru pa se zdi, da se Bolgariji ne obeta večja sprememba etablirane politike. Njene vajeti namreč v rokah držijo kriminalne strukture in oligarhi z enormnimi količinami bogastva, katere bo mnogo težje strmoglaviti kot tiste lutke, ki sedijo v stavbi parlamenta in vlade.
