Ko je diplomirala iz psihologije, se je 26-letna Komendčanka znašla v precepu, ali naj sprejme svojo prvo ponudbo za službo kot njene prijateljice in izbere ustaljeno življenjsko pot ali pa naj izkoristi možnost, da gre na Madagaskar, kjer bi lahko, je čutila, veliko naredila za tamkajšnje ljudi. Odločila se je za zadnje, saj je prepričana, da doma ne bo veliko zamudila, tam pa lahko ogromno pridobi in naredi. Njen dan se začne že ob petih zjutraj, ko na vrata misijona potrkajo prvi domačini. »Danes sem razdelila delo že dvajsetim, polovica jih je odšla domov, ti bodo delali jutri. Urejajo okolico, pripravljajo zemljo za sajenje, sadijo, v gozdu iščejo les za drva pa za gradnjo hiš, pomagajo pri urejanju otroškega igrišča, nekateri drobijo kamne, iz katerih gradimo hiše,« nam je razložila. Povprečna plača je evro na dan – s tem denarjem si lahko nakupijo kar nekaj hrane. »Dve banani, recimo, staneta en cent, merica riža stane 20 centov, tako da lahko kupijo kar nekaj riža, ki je tukaj glavni vir hrane.«
Virus ne bo našel poti do sem
Misijon Ampitafa je nastal pred približno dvanajstimi leti. »Janez Krmelj je bil na misijonu v prvi večji bližnji vasi. Ljudje, ki jih je srečeval, so mu pripovedovali, da so malo naprej vasi odrezane od sveta. Ničesar niso imeli, kaj šele da bi otroci hodili v šolo. Našel jih je in ob finančni pomoči Pedra Opeke postavil misijon. Najprej so zgradili bolnišnico in šolo, kasneje tudi porodnišnico, cerkev, dvorano in hiške za osebje. Misijon danes sestavlja že 17 hišk.« Učitelji in zdravniki prihajajo iz večjih mest. »V bolnišnici s porodnišnico dela ena zdravnica, pomaga ji pet medicinskih bratov in sester, dvema medicinskima sestrama pa omogočamo šolanje za zdravnico, ampak sta se morali zavezati, da bosta delali pri nas. Še malo jima manjka. Potem imamo osnovno in nižjo srednjo šolo ter vrtec, kjer dela petnajst učiteljev. Veliko pomagam pri vodenju in organizaciji šole ter vrtca, ki ju letos obiskuje več kot 300 otrok. Čeprav je starše zelo težko navdušiti, da otroke vpišejo v šole.« Misijon je kakšnih tisoč kilometrov oddaljen od glavnega mesta Antananariva, do prvega večjega mesta oziroma bolj vasi pa vodi okoli sto kilometrov blatne vaške poti. V misijonu so skoraj prepričani, da trenutna svetovna epidemija koronavirusa do njih ne bo prišla, čeprav je virus zašel tudi na Madagaskar. »Razširil se je v glavnem mestu in še v nekaterih večjih mestih, zato so med drugim zaprli vse šole. Tudi pri nas smo to upoštevali, že en mesec nimamo pouka in maš. Držimo se napotkov, čeprav živimo tako rekoč sredi ničesar in življenje poteka bolj ali manj normalno.«
Živijo iz dneva v dan
»Ljudje se smejijo, kadar jim razlagamo o virusu in ukrepih, kajti njihov glavni problem je, da bodo umrli od lakote, če ne bodo delali. In jih povsem razumem. Ob prihodu v misijon sem bila pretresena nad revščino in razmerami, v katerih tukaj živijo ljudje. Živijo iz dneva v dan. Z njimi težko oblikuješ program za teden dni naprej. Samo da danes preživim, jutri je pa nov dan, razmišljajo. Ko se zjutraj zbudijo, ne vedo niti, ali bodo zvečer lahko jedli. Aprila in maja so večinoma lačni, ker jim zmanjka riža, ki je njihova glavna hrana. Voda, riž, sol, sladkor, olje, milo, blago je sedem dobrin, ki so pri nas na podeželju najbolj iskane. Kar se pridelka tiče, pa je veliko odvisno od vremena in podnebnih sprememb, ki jih tudi tukaj čutijo. Letos ni bilo manga, medtem ko prejšnja leta niso vedeli, kaj bi z njim. Veliko sem se spraševala, zakaj je tako. Lačni so, ker jim zaradi vremena pridelek ne uspe ali ga je premalo. Nekateri tudi ničesar ne posadijo, vprašamo jih, kje so njihova riževa polja, drevesa avokadov ... Če ne sadijo, ne dobijo dela. Kupimo jim semena, delimo peške avokadov, da jih zasadijo. Trudimo se, da ljudem ne bi 'delili rib, ampak bi jih učili loviti ribe'. Spodbujamo samooskrbo. Da bi lahko preživeli tudi, ko nas belcev ne bo več tukaj in ne bodo mogli zaslužiti.«
Stresa ne poznajo, odvisnost pač
»Ljudje so zelo prijazni. Čeprav živijo iz dneva v dan, se nič preveč ne sekirajo – kar bo, pač bo. Stresa ne poznajo. Pri njih ni izčrpanosti, izgorelosti, anksioznosti in depresij. Opazim pa razne odvisnosti – od alkohola, tobaka, ki ga žvečijo, tudi od kave. Vsi skupaj živijo kot ena velika družina, življenja se med seboj prepletajo. Verjamejo, da je premalo moških in preveč žensk, zato ima vsak moški vsaj dve, s katerima ima po pet, šest otrok in vsi živijo skupaj. Je kar velika zmeda,« se smeji Katja. »Pa pomagajo si med sabo. Če ima nekdo preveč riža, ga da drugemu, ki mu v zameno da, recimo, fižol. Tudi pri delu si pomagajo. Otroci so večinoma prepuščeni samim sebi. Takoj ko mamica dojenčka odstavi od prsi, ga da v oskrbo starejši sestri. Velikokrat vidimo punčke, ki na hrbtu nosijo te dojenčke in skrbijo zanje. Včasih mi je kar žal za te starejše otroke, se mi zdi, da so za marsikaj prikrajšani. Je pa res, da odrasli najprej poskrbijo za hrano za otroke, potem jedo še vsi drugi.«
Razvoj mora naprej
»Težave imajo tudi z oblačili. Dostikrat imajo otroci na sebi samo majčke ali pa še to ne, zelo so umazani, ker je to, kar imajo na sebi, ponavadi vse, kar imajo. Zato sem v glavnem mestu kupila nekaj šivalnih strojev. Najprej sem se sama naučila šivati, nekaj izkušenj sem imela od doma, ko sem gledala mamo, potem pa sem šivanja naučila še nekaj bolj nadarjenih domačink. Danes je v šivalnici pet žensk in nam gre že kar dobro. Šivamo uniforme za šolo pa oblačila za dojenčke. V prihodnosti bomo začeli šivati tudi pralne plenice za dojenčke, ki jih bodo mamice dobile v porodnišnici. Plenic nimajo, zato je to kar velika težava. Dojenčke ovijejo z nekakšno krpico, ki ji pravijo 'blago za drek', ki zadrži samo blato. To blago sperejo ali pa tudi ne, zato nenehno smrdi. Žensk to načeloma ne moti, so se navadile živeti s tem, ampak bi bilo veliko lažje, če bi šel razvoj tudi na tem področju malo naprej.« Drugi večji projekt, ki se ga je lotila, pa sta opremljanje vrtca in izgradnja otroškega igrišča. »Delamo preprosta lesena igrala, uporabili pa smo tudi avtomobilske gume. Otrokom je v veliko veselje,« je zadovoljna mladenka, ki se je svojega življenja na tem četrtem največjem otoku hitro navadila. V zelo kratkem času se je naučila malgaškega jezika, tako rekoč je bila v to prisiljena, saj se sicer ne bi mogla sporazumevati z nikomer razen z Janezom in zdravnico, ki zna angleško. K sreči je jezik preprost, pravi.
Strah? Samo kač!
Navadila se je hoditi zgodaj v posteljo, saj se stemni že okoli šestih in takrat se vse umiri. »Spat grem okoli osmih, devetih zvečer, sploh na začetku sem bila kar utrujena. Vstajamo pa potem brez težav okoli petih.« Katja ima svojo sobico v hiši, kjer živijo še Janez Krmelj, kuharica in laiška sestra, uslužbenka Pedra Opeke. Tekoče vode sicer nimajo, jo pa nosijo iz bližnje reke – je čista in pitna. »Na začetku sem zelo pogrešala solato. Zdaj sem jo že sama pridelala na našem vrtu. Pa pogrešam prijatelje, socialne stike, da malo poklepetam v slovenščini. Saj imam tukaj svoj krog prijateljic, včasih pogledamo kak film, kaj preberemo, ampak je vseeno drugače.« Življenje na otoku se ji zdi kar varno, edino, česar se je na začetku svoje avanture precej bala, so bile kače. »Problem je, ker domačini verjamejo v nasvete svojih prednikov, da ne smejo ubiti kače, ker jih bo še več prišlo v hišo. Ko je nekega dne pred hišo prilezla velika debela črna kača, sem moškim rekla, naj jo ubijejo, pa so samo gledali, nihče se je ni dotaknil. Podijo jih, ubijejo pa ne. Čeprav jih je ogromno, k sreči niso nevarne in strupene. Zdaj sem se jih že malo navadila – psihologija prilagajanja deluje!« je hudomušna.
Ne pogrešam ničesar razen spleta
Po drugi strani pa ji zelo prija odmik od ponorelega sveta in razsipnega potrošništva. »Po naravi sem preprosta, tako da materialnih stvari ne pogrešam. Všeč mi je to preprosto življenje. Tudi v Sloveniji nisem nikoli živela razsipno, ne pogrešam trgovin z oblačili, frizerja, kozmetičarke ... Edino, kar mi včasih resnično manjka, je dober spletni signal!« Novice in članke z naših spletnih strani lahko brez težav z dolgim čakanjem, da se strani odprejo, prebere edino v oddaljenem mestu. Ob vprašanju, ali bo svoje bivanje podaljšala, ostane skrivnostna. »Za zdaj velja, da grem oktobra domov, tako ali tako imam vizum samo za eno leto, potem bom pa še videla. Ko bom šla, mi bo gotovo zelo težko, saj sem se tako navezala na tukajšnje ljudi – oni bogatijo mene, jaz pa njih.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
