Leta 1972 je ameriško plovilo Apollo 17 na Luno dostavilo tri ameriške astronavte. To je bila šesta odprava s človeško posadko, ki je pristala na luni. Hkrati je bila do sedaj tudi zadnja. Zakaj?
"Politična tveganja so preprečila, da bi to ponovili," je nedavno dejal glavni administrator ameriške vesoljske agencije NASA Jim Bridenstine. "Program je bil preveč dolgotrajen in je stal preveč denarja."
Ameriški predsednik Donald Trump je sicer obljubil več kot milijardo in pol ameriških dolarjev dodatnih sredstev za financiranje načrtov za vrnitev na Luno. A Brindestine pravi, da bo potrebno najprej ustvariti plovilo, ki "na tej točki še ne obstaja."
Dejstvo, da NASA nima plovila, s katerim bi lahko pristala na Luni pomeni, da je tovrstni projekt vse prej kot gotov. "Zagon nekaj tako ambicioznega je resničen izziv. Terja zavezanost in dolarje, to bo potrebno," je za portal BusinessInsider dejal nekdanji astronavt Rusty Schweikart. "Poskusili smo že dvakrat, že dve adiminstraciji sta to poskusili, vsakič je poskus propadel."
Eden izmed večjih problemov je financiranje. Proračun agencije je letos 21,5 milijard ameriških dolarjev, za drugo leto pa ga hoče Trump povišati na 22,6 milijard. To se sliši veliko, a je malo v primerjavi s šestesetimi leti preteklega stoletja, ko je tekma za Luno bila v največjem pogonu. Nasin proračun je takrat štel 4 odstotke ameriškega feeralnega proračuna, danes je blizu 0,4 odstotkom. Sredstva pa NASA ne namenja le za razvoj pklovila za na Luno temveč mora vzdrževati mnogo teleskopov in sond, ki potujejo proti soncu, drugim planetom in izven osončja.
Leta 2005 je NASA izračunala, da bi vrnitev na luno stala skupno 104 milijarde ameriških dolarjev, kar bi ob inflaciji danes pomenilo 133 milijard. Program Apollo bi, ob upoštevanju inflacije bil danes vreden približno 120 milijard ameriških dolarjev, se pravi šest letnih proračunskih sredstev agencije, oziroma skoraj stokrat več kot je za misijo na Luno Nasi namenil Trump.
Političnost problema se sicer kaže v izbiri programov, ki so deležni financiranja. Leta 2004 je tedanji predsednik George Bush mlajši zagnal program za nadomestitev vesoljskega plovila Space Shuttle, ki se je upokojilo. NASA je za program Constellation, v katerem so razvili načrte za dve novi plovili porabila 9 milijard dolarjev. A ko je vajeti ZDA prevzel Barack Obama je načrte pospravil v predal in finance namenil novemu projektu raket SLS, s katerim bi astronavte poslali na asteroide. Trump sicer zaenkrat še ni upokojil programa SLS, se je pa vseeno bolj osredotočil na pristanek na Luni in Marsu. Tovrstne menjave so drage, znanstvenikom pa onemogočajo, da bi dejansko razvili delujočo tehnologijo.
Ob tem je potrebno opozoriti še na to, da so ZDA trenutno edina država na svetu, ki bi si lahko privoščila tako enormno financiranje. Za primerjavo: obrambni proračun ZDA je lani štel približno 680 milijard ameriških dolarjev, medtem ko je kitajski štel ekvivalent 177 milijard dolarjev, ruski pa 70 milijard. Vesoljski izdatki Kitajske v preteklosti niso presegli 8,4 milijarde dolarjev, vesoljski izdatki Rusije pa ne 2 milijardi ameriških dolarjev. Vseeno mnogi opozarjajo, da se Ljudska republika Kitajska vse bolj spušča v vesoljsko tekmo. Zdaj namreč za vesolje porabi več kot Rusija in Japonska,a še vedno mnogo manj kot ZDA.
