Kardinal Franc Rode je leta 2011 odstopil z mesta prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja. Uradna zgodba se je glasila, da zato, ker je presegel starostno mejo 80 let. Uradna katoliška tiskovna agencija Chiesa je tedaj poročala, da je bil Rode zadnji veliki zaščitnik Maciela v Vatikanu.
Rode je namočil Dziwisza
V nedavno izdani knjigi Vatikan: Moč, homoseksualnost, hipokrizija pa njen avtor Frederic Martel trdi, da je z Rodetom govoril in da mu je ta zagotovil, da ustanovitelja Legije Kristusa Maciela nikoli ni podpiral, temveč da ga je podpiral in ščitil Stanislaw Dziwisz, tedaj osebni asistent papeža Janeza Pavla II.
Rode je novinarju Martelu zagotovil, da za zlorabe Maciela »ni vedel«, in se utemeljil z besedami: »Ko je Dziwisz postal kardinal, hkrati z menoj, je Legija zanj organizirala veliko zabavo – zame pa ne.«
Trditev ni najbolj prepričljiva, saj je bil Sveti sedež glede Macielove razuzdanosti večkrat temeljito obveščen. Joseph Ratzinger je zoper Maciela, ko še ni bil papež Benedikt XVI., zbral konkretno zbirko dokumentov, vendar s strani papeža Janeza Pavla II. ni nikoli dočakal zelene luči za preiskavo, piše Martel.
Benedikt XVI. zaobšel Rodeta, ta je kmalu zatem odstopil
Rode je bil tedaj prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja, ki je nadzorovala meniške redove – med drugimi tudi Legijo Kristusa, vendar zoper Maciela ni odprl preiskave. Morda je to bil razlog, da je leta 2009 Benedikt XVI. zaobšel Rodeta in Legijo Kristusa preiskal z neodvisno apostolsko vizitacijo. S prošnjo za pojasnila smo se najprej obrnili na Slovensko škofovsko konferenco, ki nas je preusmerila na Rodetovega tajnika Mateja Pavliča.
»Kardinal Rode je bil prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja od leta 2004 do 2011. Omenjena kongregacija je pristojna tudi za izvajanje apostolskih vizitacij redovnih družb, vendar ne v primerih zlorab mladoletnih, ki jih redno preiskuje Kongregacija za nauk vere. Ker pa je šlo v primeru ustanovitelja Kristusovih legionarjev tako za preiskavo obtožb glede njegovih nemoralnih dejanj kot tudi za revizijo notranjega življenja redovne družbe, ki jo je ustanovil, je preiskavo izvedlo vatikansko Državno tajništvo, ki je nadrejeno obema omenjenima kongregacijama. Kardinal Rode je, kot običajno, pri postopku sodeloval kot prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in bil navzoč tudi na seji, na kateri so predstavili zaključke vizitacije in sprejeli s tem povezane ukrepe,« nam je pojasnil Pavlič in dodal, da je »trditev, da je želel v tem primeru papež Benedikt XVI. zaobiti kongregacijo, ki jo je v tistem času vodil kardinal Rode, torej dokazano neresnična«.
Odvisen od morfija, domnevno zlorabljal lastne otroke
Seznam Macielovih grehov je sicer neverjetno dolg. Leta 1941 ustanovi Legijo Kristusa, meniški red, kjer se izobražujejo bodoči semeniščniki. Po poročanju ameriškega časopisa National Catholic Reporter (NCR) že v prvih dveh desetletjih zlorabi okoli 20 semeniščnikov in razvije odvisnost od morfija. Newyorški škof John McGann leta 1976, 1978 in še enkrat leta 1989 v Vatikan pošlje podrobne opise Macielovega spolnega zlorabljanja, vendar Janez Pavel II. zoper njega ne ukrepa.
Maciel namreč v Vatikan prihaja z darili. Debelimi kuvertami, polnimi ameriških dolarjev, je razkril nekdanji uradnik Legije Kristusa, oče Stephen Fichter, ki je medijem priznal, da je Macielu pred potjo v Rim pomagal polniti ovojnice s po pet in deset tisoč dolarji. Po Macielovi smrti leta 2008 spregovorijo ostali pripadniki reda, Maciel naj bi domnevno zaplodil šest otrok, dva od teh naj bi tudi spolno zlorabljal.
Naslednik Rodeta do njega kritičen
Rodeta je na mestu prefekta omenjene kongregacije nasledil João Braz de Aviz, ki to funkcijo še vedno opravlja. Brazilski kardinal tudi ni varčeval z besedami na Rodetov račun. Kmalu po prevzemu funkcije je naglasil razkroj zaupanja med Svetim sedežem in mnogimi religioznimi redi, zaradi nekaterih »pozicij, ki so bile zavzete v preteklosti«. Po poročanju NCR se je s tem dotaknil svojega konservativnega predhodnika Rodeta, ki je večkrat govoril o »krizi« religioznega življenja po drugem vatikanskem koncilu (1962–65), ki ga je Rode videl kot sprožilca pretirano liberalnih struj v nekaterih skupnostih.
