Jugoslovanski Versaj, kot mu pravijo nekateri, je današnjo podobo začel dobivati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je kralj Aleksander I Karađorđević dal zgraditi Kraljevski (stari) dvor. Leta 1934 je kralj Aleksander ukazal gradnjo Belega dvora, ki je bil sprva namenjen princem Petru, Tomislavu in Andreju.
Ker je bil Aleksander ubit v marsejskem atentatu istega leta, je gradnjo nadaljeval regent Pavel Karađorđević, ki se je z družino preselil v Beli dvor leta 1936 po zaključku del. Iz »kraljevih časov« se v kraljevih kompleksih še vedno nahajajo objekti visoke zgodovinske in umetniške vrednosti. Umetniški paviljon z bazenom denimo krasi skulptura »Zgodovina Hrvatov«, delo Ivana Meštrovića, sicer tesnega prijatelja kralja Aleksandra I. V Rumeni hiši, ki stoji na poti do Belega dvora in ji tudi pravijo slamnata hiša, so se nekdaj šolali princi, kasneje pa je postala kraljičin atelje. Stari dvor sicer krasi srbsko-bizantinska srednjeveška umetnost, medtem ko je Beli dvor zgrajen po vzoru angleških in francoskih dvorcev, v stilu neoklasicizma, secesije in art decoja.
Soba šepeta
Po oktobrski revoluciji sta v Kraljevino Jugoslavijo prebežala ruska arhitekta Nikolaj Krasnov in Sergej Smirnov, ki sta v prostorih Belega dvora naredila repliko prestolne dvorane Ivana Groznega v Kremlju. V sklopu te dvorane je tudi tako imenovana soba šepeta, v kateri je kralj vodil zaupne pogovore s pomembnimi gosti in akterji. Zvočno izolacijo je omogočilo žuborenje vode iz vodnjaka, ki je ustvarilo učinkovito zvočno zaveso, in mimoidoči so lahko slišali le nekaj, kar je bilo podobno šepetu.
Prihod Tita
Ko je leta 1945 oblast v Jugoslaviji prevzela komunistična partija z Josipom Brozom - Titom na čelu, je nova administracija dvore uporabljala za namestitev visokih tujih gostov. Nova oblast se je sicer takoj lotila odstranjevanja nekaterih kraljevih simbolov. Najprej so seveda nastradali grbi in poslikave dvoglavih orlov, ki so jih odstranili in prebarvali ter zamenjali z rdečimi petokrakami. Tito je največ prostega časa preživel v kinodvorani, kjer si je rad ogledoval hollywoodske vesterne, s svojega posebnega fotelja v galeriji pa je opazoval reakcije gostov, ki so v dvorani sedeli pod njim. V gozdičku med Starim in Belim dvorom se nahaja tudi grob Davorjanke Paunović, Titove velike ljubezni, ki je umrla kmalu po drugi svetovni vojni.
»Nariši mi prav takšno ikono!«
V sklopu Belega dvora stoji tudi cerkev svetega apostola Andreja, ki so jo po vojni spremenili v skladišče sredstev za čiščenje. Nekateri zagrizeni nasprotniki monarhije so si v njej takoj po vojni »dali duška« ter nekajkrat prestrelili freske Jezusa ter poškodovali podobe svetnikov. Toda ko je leta 1953 Jugoslavijo obiskal etiopski cesar Haile Selassie, je na Dedinjah zavladala panika. Visoki gost, sicer pripadnik koptske pravoslavne cerkve, je izrazil željo, da v cerkvi izvede jutranjo molitev.
Ko je Tito izvedel za Selassiejevo željo in stanje v cerkvi, je ukazal, da se objekt takoj očisti in pripravi za sprejem. A nastal je hud problem. Ugotovili so, da je najpomembnejša ikona Bogorodnice z malim Kristusom izginila. Tito naj bi po hitrem postopku našel nekoga, ki je moral prek noči na del lesonita naslikati novo ikono, kar mu je tudi uspelo. Cerkev so nato, tudi v času SFRJ, poskušali redno vzdrževati. Tudi izgubljena ikona se je našla, a je takratna oblast ni vrnila v cerkev, temveč poslala v narodni muzej, kjer je na ogled še danes.
