Italijanske parlamentarne volitve 4. marca so popolnoma pretresle politično sliko pri naši zahodni sosedi. Vodilna Demokratska stranka z ostalimi levo-sredinskimi zaveznicami je izgubila kar dve tretjini vseh stolčkov v poslanski zbornici in senatu, volitve pa so pokazale tudi očiten razkol med bogatim severom države, ki je večinsko volil t.i. desno-sredinsko koalicijo pod vodstvom proti-imigrantske, skrajno desničarske stranke Liga, in revnim jugom, ki je večinsko podprl populistično Gibanje pet zvezd.
Takoj po volitvah sta se za mesto predsednika vlade našla dva pretendenta. 45-letni vodja Lige Matteo Salvini, ki je zahtevo za mandatarstvo utemeljeval na zmagi desno-sredinske koalicije, in le 31-letni vodja Gibanja pet zvezd Luigi Di Maio, ki je zahtevo po mandatarstvu utemeljeval na dejstvu, da je njegova stranka, ki ni bila del nobene predvolilne koalicije, pobrala največji delež vseh glasov. Desno-sredinska koalicija je namreč v 630-članski poslanski zbornici zasedla 265 stolčkov, od tega Liga 124, Gibanje pet zvezd pa 227.
Čeprav se tako Liga kot Gibanje strinjata glede nekaterih izpostavljenih tematik, kot je denimo omejevanje migracij, pa se v dveh mesecih političnega zastoja nista uspeli dogovoriti za oblikovanje skupne vlade. Problemov je bilo več – tako Salvini kot Di Maio se nista želela odpovedati premierskemu stolčku. Ko sta se glede tega dogovorila, je Di Maio postavil pogoj, da gre v vlado le z Ligo in ne s stranko Forza Italia iz desno-sredinske koalicije, ki jo vodi zaradi korupcije obsojeni Silvio Berlusconi. Gibanje pet zvezd namreč zavrača sodelovanje z Berlusconijem, ki zanje predstavlja simbol korupcije v italijanski politiki.
Ko so sanje o veliki koaliciji v nemškem stilu zamrle, je Di Maio poskusil še pri poraženi Demokratski stranki. A tudi tam je bil odziv hladen. Demokratska stranka ne bo šla v vlado s populisti, je po volitvah dejal takratni predsednik stranke in nekdanji italijanski premier Matteo Renzi. In tako je ostalo.
Sedaj je politično agonijo skušal presekati italijanski predsednik Sergio Mattarella. Predlagal je, da se stranke dogovorijo glede tehničnega mandatarja, izglasujejo tehnično vlado, ki bo državo vodila dokler stranke ne dosežejo kompromisa, ali najdlje do konca leta. Po njegovem mnenju bi bilo nespametno še to letos razpisati predčasne volitve. Te bi namreč lahko potekale le julija, ko je mnogo Italijanov na dopustu, ali jeseni, kar pa bi lahko ogrozilo pravočasno sprejetje državnega proračuna.
A po predsednikovem predlogu sta udarila tako Di Maio kot Salvini. Prvi je na twitterju zapisal: “Nimamo zaupanja v ‘nevtralno’ vlado, ki je sinonim za vlado tehnokratov. Na volitve gremo julija.” In čeprav je v zadnjih tednih dinamika med mladima voditeljema postala konfliktna, se z njim strinja tudi Salvini, ki je prav tako dejal, da “tukaj ne gre izgubljati časa, ni prostora za tehnokratsko vlado.”
