Novice Svet24

Arhiv časopisa Novice Svet24

Novinar in pisatelj Ronen Bergman je uspel prepričati agente izraelske obveščevalno-varnostne službe Mosad in izraelske splošne varnostne službe Shin Beit ter nekatere vojake, da so z njim delili zgodbe o umorih, ki jih je naročila izraelska država. Gre za opis atentatov na sovražne voditelje, klerike in celo znanstvenike z droni, eksplozivnimi napravami in zastrupljanjem higienskih pripomočkov. Bergman v knjigi Vstani in ubij prvi (Rise and Kill First) navaja, da so izraelske tajne službe izvedle več kot 2700 atentatov v 70 letih obstoja in da so bile kljub nekaterim spodletelim poskusom pri tem veliko bolj uspešne kot njeni zahodni zavezniki. Bergman je opravil več kot 1000 intervjujev in pridobil več 100 dokumentov, ki jih je vključil v prvo knjigo o izraelski strategiji atentatov na pomembne sovražnike. Izraelci so bili pri tem zelo strateški in preudarni, namesto da bi sprožili vojno akcijo proti Iranu, so ubili šest ključnih iranskih jedrskih znanstvenikov.

Morilska zobna krema

Knjiga močno namiguje, da je izraelska tajna služba zastrupila tudi dolgoletnega palestinskega voditelja Jaserja Arafata, čeprav uradni Tel Aviv to še vedno zanika. Pri atentatu na Arafata naj bi izraelski agenti zastrupili njegovo zobno ščetko s polonijem, ki je v mesecu dni uničil zdravje voditelja in ga spravila na drugi svet. Vseeno pa Bergman pravi, da nima pravih dokazov za to trditev, saj gre za močno varovano državno skrivnost, in da so bili pritiski cenzorjev premočni, da bi v knjigi razkril informacije, ki jih ima. Naslov knjige sicer izhaja iz izreka v judovskem Talmudu, zbirke pisanih diskusij med rabini in najpomembnejšega dela ustne oblike Tore. Bergman je povedal, da je veliko intervjuvancev citiralo izrek »če te nekdo prihaja ubit, vstani in ga ubij prvi«, in ga navedlo kot opravičilo za svoja dejanja.

Arhiv časopisa Novice Svet24

Poskusi cenzure

Čeprav je Bergman opravil intervjuje tudi z nekdanjima predsednikoma vlade Ehudom Barakom in Ehudom Olmertom, avtor pravi, da se je izraelska varnostnoobveščevalna služba ves čas spotikala ob njegovo raziskovanje in ga poskušala ovirati. Nekdanje uslužbence Mosada naj bi opozarjali, naj ne sodelujejo pri projektu. Bergman piše, da imajo ZDA sicer večji nadzor nad svojimi agenti, toda prav administracija Georgea Busha mlajšega je po 11. septembru v strategijo varnostnih služb začela uvajati številne izraelske tehnike, Barrack Obama pa je odobril dolg seznam atentatov z droni. »Poveljniški in nadzorni sistemi, vojne sobe, metode pridobivanja informacij in uporaba brezpilotne tehnologije zdaj služijo Američanom in njihovim zaveznikom, čeprav gre za ideje Izraelcev,« je zapisal Bergman.

Knjiga precej podrobno opiše taktiko posameznih tajnih organizacij in nekatere zgodovinske dogodke. V 70. letih prejšnjega stoletja je takratni šef Mosada ukazal odprtje stotine trgovinskih podjetij v tujini z namenom, da bi pomagala pri določenih operacijah. Mosad je tako ustanovil bližnjevzhodno transportno podjetje, ki je izraelskim agentom leta pozneje prišlo prav pri operacijah v Jemnu, kjer so ladje podjetja uporabili za krinko. Vseeno pa je bilo kljub slovesu učinkovitih izraelskih tajnih služb tudi nekaj večjih neuspehov. Potem ko je skupina palestinskih militantov izvedla napad na izraelsko olimpijsko ekipo leta 1972 v Münchnu in pri tem ubila 11 športnikov, so se varnostne službe spustile v lov za napadalci in ubile nekaj napačno identificiranih ljudi. Bergman izraelskim varnostnim službam tudi očita, da so z nekaterimi akcijami, čeprav so bile uspešne, državi storile več škode kot koristi.

Vseeno uspešna strategija

Knjiga izpostavlja nekaj ključnih pravnih in moralnih vprašanj v zvezi s tovrstno taktiko likvidacije političnih nasprotnikov, vključno z obstojem ločenega pravnega sistema za tajne agente. Vseeno pa Bergman pravi, da je strategija atentatov na ključne sovražne operativce obrodila sadove, čeprav nekateri še vedno trdijo, da je upad števila napadov na izraelske državljane posledica izgradnje preprek in obzidja vzdolž zahodne obale po letu 2000. Meir Dagan, nekdanji šef Mosada, ki je umrl leta 2016, se je zaradi strategije sprl s premierjem Benjaminom Netanjahujem glede vojaškega napada na Iran. Netanjahu je namreč menil, da politika posamičnih napadov in sabotaž ne deluje. Nasprotno je Dagan, tako meni Bergman, zagotavljal, da bodo prav te tehnike, še posebej atentati, prinesle želene rezultate. »V avtomobilu je povprečno 25.000 delov. Predstavljajte si, da jih manjka 100. Avto bi zelo težko bil vozen, kajne? Včasih pa je preprosteje kar ubiti voznika,« je na enem od sestankov Dagan dejal Netanjahuju.