Poveljstvo južnokorejske vojske je sporočilo, da je bila raketa izstreljena v bližini severnokorejske prestolnice Pjongjang, preletela je več kot 2700 kilometrov in dosegla višino 550 kilometrov. To v resnici pomeni, da je šlo za visok lok in da je raketa nad ozemljem Japonske letela v termosferi, se pravi nad mejo med Zemljo in vesoljem. Vseeno so se zaradi vesoljskega bojnega objekta na severu države oglasile sirene, na severovzhodu in vzhodu pa se je začasno ustavil železniški promet. Japonski obrambni minister Icunori Onodera je sporočil, da ukaz za prestrezanje rakete ni bil izdan, saj ni bilo nevarnosti, da bi izstrelek pristal na japonskem ozemlju. Lahko sploh še govorimo o neposredni grožnji?
»Grožnja brez primere«
Severnokorejska raketa je po besedah japonskega premierja Šinza Abeja predstavljala »grožnjo brez primere«. Razen seveda, če ne upoštevamo štirih predhodnih preletov severnokorejskih raket nad Japonsko, ki so se zgodili leta 1998, 2009, 2012 in 2016. S tem se strinja profesor na FDV Bogomil Ferfila, ki je bil v času, ko je bomba prvič preletela Japonsko, prav tam. »Vse je že videno. Prva raketa je Japonsko preletela 15 let nazaj, ko sem tam živel. Ko si tam, je občutek drugačen. V sistemu parlamentarne demokracije je to zaostrovanje bistven pritisk na vlade, ki so na oblasti. Kot je pri nas temeljna zahteva socialna varnost, je tam to varnost,« meni.
Stvari lahko uidejo nadzoru
Kljub temu opozarja, da zadeve na Korejskem polotoku niso povsem predvidljive. Ne samo zaradi voditelja Kima Džong Una, temveč tudi zaradi nepredvidljivega Trumpa: »Obstaja nevarnost, da bo ob nepredvidljivem Trumpu zaostrovanje ušlo izpod nadzora. Zgodi se lahko, da bo nekdo dal znak za napad.« Glavni razlog, da ZDA ne napadejo Severne Koreje, pa je po njegovem mnenju nevarnost napada na Seul.
Več sto tisoč mrtvih
»Približno 25 tisoč jedrskih in raketnih sistemov je usmerjeno v Seul, ki je oddaljen le nekaj deset kilometrov. Če bi se začel napad na Severno Korejo, se ocenjuje, da bi severnokorejski raketaši lahko v nekaj minutah, ki bi jim bile na voljo, izstrelili več tisoč artiljerijskih projektilov, kar nekaj tisoč naj bi jih bilo napolnjenih s kemičnim orožjem. V Seulu bi bilo tako nekaj sto tisoč mrtvih. To preprečuje jedrski napad, do katerega bi sicer že zdavnaj prišlo,« je prepričan Ferfila. Obenem bi žrtve verjetno v milijonih šteli na severni strani polotoka. Predvidevajo, da je pod državo speljanih na tisoče rovov, in nihče ne ve natančno, kaj se skriva v njih: »Ko so ZDA napadle Irak, naj bi takratni severnokorejski predsednik Džong Il mislil, da je naslednji na vrsti, in je poniknil v podzemni sistem na meji s Kitajsko ter ga dva meseca ni bilo ven.«
Sovjetski jedrski arzenal
O tem, kako razvit je jedrski program Severne Koreje, je zaradi pomanjkanja informacij težko soditi. Glede na to, kar vemo, pa lahko po Ferfilovem mnenju sklepamo, da imajo ogromne količine biološkega in kemičnega orožja: »Jedrski arzenal je nekje na ravni atomske bombe, ki so jo ZDA vrgle na Hirošimo. Največja nevarnost je, da bi Severnim Korejcem uspelo spraviti atomsko bombo na Japonsko ali v Južno Korejo. ZDA po mojem mnenju niso ogrožene.« Dodaja, da je jedrski arzenal večinoma iz časov Sovjetske zveze. »Jedrska tehnologija izvira iz sovjetskih laboratorijev, kjer je delalo na tisoče korejskih jedrskih znanstvenikov. Ko so podpisali pakt o neširjenju jedrskega orožja, jim je SZ pomagala centre za bogatenje urana spraviti v njihovo državo,« razlaga Ferfila.
Za Korejo umrl sin kitajskega voditelja
Danes je povsem nezamisljivo, da je bila še do sedemdesetih let Severna Koreja po razvoju enakovredna Južni Koreji, ki se je šele nato začela naglo razvijati. Kot pravi Ferfila, pa država ne bi obstala, če ji med vojno ne bi pomagali Kitajska in SZ: »Če jim ne bi pomagali, bi bila Severna Koreja pod Južno Korejo oziroma Američani. Tudi sin kitajskega voditelja Mao Cetunga je takrat padel v vojni. Rusi pa so pomagali z letalskimi napadi.« Vse od takrat je Severna Koreja uspešno balansirala med različnimi interesi in izsiljevanjem z jedrskim in raketnim orožjem v zameno za pomoč. Tudi nove sankcije po Ferfilovem mnenju države ne bodo močneje prizadele, ker ta že tako nima velike izmenjave blaga z Zahodom.
Diplomatski spodrsljaji
Pri vsem skupaj je zanimivo tudi, kako nespretna je ameriška administracija s Trumpom na čelu. Kot opozori Ferfila, so Trumpu ušle besede, da tudi če bodo napadli Severno Korejo, ne bodo umirali njihovi fantje. Zaradi še hujših spodrsljajev pa je moral oditi njegov politični strateg, skrajno desno usmerjeni Steve Bannon, ker je javno povedal, da ZDA nikoli ne bodo napadle te države. »S tem so ZDA izgubile glavni vzvod svoje pogajalske moči, to je zastraševanje,« pravi Ferfila. Prepričan je, da je moral oditi zaradi zahteve generalov po njegovem odhodu, še prej pa je podal še eno nepremišljeno izjavo: da bi ZDA lahko odšle iz Južne Koreje. »Toda to je skrajno orožje, ki ga imaš v pogajalski strategiji. To bi lahko rekli po dveh letih pogajanj, ko ti tudi druga stran nekaj ponudi,« opozarja. Za konec poudari, da nobena od sosed, ne Kitajska (s 1230 kilometri meje) ne Rusija (z 20 kilometri), ne bo privolila v bistveno slabitev ali uničenje Severne Koreje, saj bi tako na svoje meje dobili ZDA.
