Brazilski novinar Rafael Henzel je bil eden od šestih novinarjev na letala, s katerim je pred dvema tednoma v smrt strmoglavila brazilska nogometna ekipa Chapecoensa. Rafael je od šesterice novinarjev edini preživel, zdaj pa je zbral pogum, da je špansko Marco spregovoril o dogajanju na letalu usodnega dne.
Letalo s 77 ljudmi se je zrušilo v Kolumbiji zaradi pomanjkanja goriva, čudežno pa je strmoglavljenje preživelo šest ljudi.
Veselje v trenutkih pred tragedijo
"Moje ime je Rafael Henzel in to je moja izkušnja ob tragični letalski nesreči. V tej noči je umrlo 71 ljudi, šest jih je preživelo in eden med njimi sem tudi jaz. Naše potovanje se je začelo v Sao Paulu. Po uri leta smo prispeli v Santa Cruz (v Boliviji), kjer smo čakali na letalo, s katerim bi lahko leteli proti Medellinu. Vzdušje med nogometaši, novinarji, trenerskim osebjem in vsem, ki so bili na letalu, je bilo sijajno. Slavnostno," je pripovedoval novinar.
Nadaljeval je, da je let iz Bolivije potekal normalno, vse do močne turbulence in alarma, ki ga je vključila stevardesa. "Let je bil podaljšan za več kot 10 minut in vsi smo se spraševali, ali je vse v redu. Pilot se je nekajkrat javil in vsakič ponovil, da bomo pristali čez deset minut. Nenadoma so ugasnile vse luči. Nihče nam ni povedal, kaj se dogaja. Nihče od osebja na letalu nas ni obvestil, da smo ostali brez goriva in da bomo morali prisilno pristati. Ta informacija ni nikoli - ponavljam -, nikoli prišla do nas. Ne spomnim se, koliko časa je preteklo od trenutka, ko so se ugasnile luči do padca letala. Ko sem pogledal desno ob sebi, sem videl osebo, ki je imela odpet varnostni pas, in prepričan sem, da ni vedela, kaj se dogaja."
Motorji so utihnili, nastala je smrtna tišina
Novinar je pretresen nadaljeval z zgodbo: "Ko je v letalu nastala tema, je zavladala smrtna tišina. Bila je zastrašujoče. Vsi motorji so prenehali delati. Po nekaj trenutkih tišine je letalo padlo. Imel sem srečo, da sem se prebudil prav v trenutku, ko je bila v bližini reševalna ekipa in je slišala moje krike. Bil sem predzadnji, ki so ga uspeli rešiti. Moj sedež se je zataknil med dve drevesi, moja noga pa med veje. V vrsti na letalu sem sedel s še dvema kolegoma, v sredini, ona dva sta umrla, jaz pa sem imel srečo in ostal živ. Ko sem se prebudil, sem bil zelo priseben in sem takoj, ko sem prišel v bolnišnico zahteval, da pokličem družino. Pogovor me je močno zadel, saj mi je 11-letni sin dejal, da je vedel, da sem živ, ker je to čutil v sebi. To mi je vdihnilo nov zagon," je pretresljivo nadaljeval izpoved novinar.
"Ta tragedija je tako boleča, da nima besed, s katerimi bi jo lahko opisal. Zdaj se želim le vrniti v Chapecoenso, okrevati in nadaljevati s svojim življenjem. Zelo me boli, da smo izgubili celotno ekipo in novinarske kolege. Je pa ta nesreča za vedno združila Kolumbijo in Brazilijo. Ves svet je priskočil na pomoč. Navijači, to je nogomet: bratstvo pred vsem! V nogometu ne sme biti prostora za pretep, bore, nasilje in smrt. Ni mesta!" je odločen novinar, ki se je zahvalil vsem Kolumbijcem, ki so pomagali v težkih trenutkih.
