Bruselj ni le evropska politična in vojaška prestolnica – pač pa tudi center terorističnih mrež.
Reuters
Molenbeek - arabska četrt v Bruslju.
Število borcev iz Evrope v Siriji in Iraku.
Lepe, v opeke odete hiše s kovanimi ograjami na balkoni, presekane z visokimi bloki, so čisto običajen del multikulturnega bruseljskega okrožja Molenbeek, multikulturnega kot še marsikatera evropska metropola. Tu se najde vse – pek iz Marakeša, islamski mesar, turške pizze po halalu, tu je islamski center, ki ponuja hitre lekcije učenja Korana na pamet, tik zraven pa na glavni ulici visijo božični okraski.
Gnezdo evropskega džihada
V zadnjih dneh, po masakru v Parizu, se je percepcija Molenbeeka v očeh ljudi spremenila – iz enega etničnih kotičkov Bruslja v gnezdo evropskega džihada. Eden od teroristov iz Pariza, Brahim Abdeslam, je bil francoski državljan, ki je živel prav tu. Njegov mlajši brat Salah je iz Pariza po napadih pobegnil prav sem. Racije belgijske policije v Molenbeeku 16. in 19. novembra so bile namenjene prav njegovemu iskanju. Tudi domnevni načrtovalec napadov, Abdelhamid Abaaoud, Belgijec maroškega porekla, je prav tako odraščal v Molenbeeku. Sumi se, da je bil v Siriji, ISIS-ova revija ga je celo intervjuvala o tem, kako se je uspel izogniti prijetju. 18. novembra je francoska policija vdrla v stanovanje v Parizu, kjer naj bi se skrival. Ena od stanovalk se je z eksplozivom poslala skozi okno na ulico v več smeri, z bombo pa so ubili tudi Abaaouda.
Vsakič, ko se kaj zgodi, obstaja povezava z Molenbeekom
In kje je je boljše mesto za dižhadiste, ki bi hoteli napasti Francijo, kot prav v Bruslju, ki leži v francosko govoreči deželi, z veliko muslimansko populacijo in slabim nadzorom in le streljaj od Pariza čez mejo?
Molenbeek ima že dolgo vrsto povezav z džihadisti. Od tu izvirajo morilci Ahmada Massouda, nekdanjega poveljnika severnega protitalibanskega zavezništva v Afganistanu, ki so ga ubili 2001 kot uvod v ameriški 9-11. Tu je bil tudi človek, vpleten v bombe na madridskih vlakih 20014, od tu izvira terorist, ki je lani ubil štiri ljudi v bruseljskem Židovskem muzeju. Tudi možakar, ki je hotel razstreliti vlak med Amsterdamom in Parizom poleti letos. Kot je pred kratkim dejal belgijski premier, Charles Michel: vsakič, ko se kaj zgodi, obstaja povezava z Molenbeekom.
Brezposelnost in diskriminacija
Vprašanje, zakaj nekateri mladi evropski muslimani postanejo radikalni, se borijo v Siriji in pobijajo sodržavljane, je uganka, ki skrbi vse vlade, ne samo belgijske. Francija ima več muslimanskega prebivalstva kot katerakoli druga država v Evropski uniji in največje število ljudi, ki se borijo v Siriji, Belgija pa jih ima največ, če gledamo število prebivalcev. Razlogov ne gre iskati le v islamskem puritanstvu in ekonomski marginalizaciji – Molenbeek je poln obojega, brezposelnost in diskriminacija sta na dnevnem redu. Junija je francoski parlament v poročilu usmeril k bolj osebnostnim faktorjem kot je iskanje lastne identitete in dokazovanja. Ti, ki se podajajo v Sirijo, so pogosto že zakrivili kak manjši zločin, a med njimi so tudi mladeniči in mladenke iz srednjega razreda in celo taki, ki so se spreobrnili v islam, je povedala Dounia Bouzar, ki vodi Francoski center za deradikalizacijo.
Kljub različnim ozadjem je bila večina napadov v Evropi v zadnjih letih izpeljana z ljudmi, ki so jih na očeh že imele varnostne agencije kot potencialne ekstremiste, kar pomeni, da se vsaj gleda v pravo smer. A številke so tako velike, da jim težko sledijo tudi agencije z velikanskim proračunom. Za enega osumljenca je potrebnih kar 20 do 60 ljudi.
Orožje iz Balkana
Glavni teroristični napadi v Zahodni Evropi v zadnjih petnajstih letih.
Belgija ima z radikalizmom večje probleme kot ostale države. Policija in obveščevalne agencije so premalo plačane, s premalo ljudmi in razdrobljene. Belgija leži v centru Shengenskega območja. Ko je orožje enkrat pretihotapljeno v EU, tipično čez Balkan, lahko neomejeno potuje skozi celotno Unijo. Na črnem trgu se najcenejše avtomatsko orožje dobi v Bosni in na Hrvaškem, najdražje pa se prodaja v Veliki Britaniji, ki je izven Schengena. Nekatera poročila januarskega napada na Charlie Hebdo kažejo, da je orožje prišlo od specialista na Slovaškem.
Problem enostavnega prehajanja meje
Če je Schengen odprt za turiste in za teroriste, pa je poln nevidnih preprek za policjo in agencije. Oblasti nimajo nikakršnega načina spremljati prehodov med državami, ko enkrat vstopijo v Schengen. Kjer preverjajo identiteto, na primer na letališčih, identitete državljanov Schengenskega območja ne preverjajo avtomatsko z bazo kriminalcev ali teroristov. Velik del baz je napol praznih ali pa se ne da prav dobro iskati po njih. Celo če pade zadetek po imenu potencialnega terorista, je običajno povezan z obvestilom policije, da naj jih obvestijo, če imajo kake informacije o njih. Kljub strahu, da se džihadisti valijo v Evropo z begunci, evropski policisti nimajo dostopa do Eurodacove baze, ki zbira prstne odtise in druge podrobnosti prosilcev za azil.
Desni pol v Evropi vedno bolj navija za ukinitev Schengena. A celo če bi se Evropa odločila, da ukine Schengen, bi bilo nemogoče kontrolirati 200 cest, ki prečkajo mejo med Belgijo in Francijo. Abdeslam naj bi tako prišel mimo številnih policijskih kontrolnih točk, ko je bežal iz Bruslja.
Ena od rešitev je tesnejše sodelovanje. Po januarskih napadih na Charlie so evropski politiki pozvali k rešitvi mnogih problemov, le da je napredek silno počasen zaradi odpora evropskega parlamenta, birokratske letargije in nepripravljenosti varnostnih agencij deliti si informacije med sabo, ker se bojijo, da bi pricurljale v javnost.
Reuters
Oblasti pravijo, da so nemočne pri preprečevanju odhoda mladih na bojišča v Iraku in Siriji.
Terorizem nima meja
Povezave med varnostnimi agencijami so najtesnejše med Britanijo in ostalimi v skupini, imenovani »Pet oči«, kamor sodijo še ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija in med Britanijo in Fracijo, dvema evropskima velesilama. Sodelovanje med ostalimi na stari celini pa je slabše. Belgija ima 1000 agentov in okoli 800 islamistov na seznamu za nadzorovanje, pravi Kristof Clerix, avtor knjige o belgijskih obveščevalcih. Ti morajo nadzirati tudi tuje vohune, ki operirajo blizi poveljstva NATO in EU.
»Terorizem nima meja,« pravi nekdanji belgijski premier, Guy Verhofstadt. »Tudi obveščevalne agencije bi morale biti brez meja.«
In kje je je boljše mesto za dižhadiste, ki bi hoteli napasti Francijo, kot prav v Bruslju, ki leži v francosko govoreči deželi, z veliko muslimansko populacijo in slabim nadzorom in le streljaj od Pariza čez mejo?
