Delavci podjetja za proizvodnjo strojnih orodij ITAS-Prvomajska v hrvaškem kraju Ivanec so leta 2005 začeli prevzemati podjetja od nesojenega tajkuna, ki ga je po seriji slabih poslovnih odločitev skušal izčrpati in ohraniti najbolj dobičkonosen del. Poslujejo konkurenčno in načrtujejo razvojni oddelek.
Menedžer je tedaj ustanovil podjetje ITAS-Nova, na katerega je prenašal lastništvo nad proizvodnimi sredstvi in v njem zaposloval delavce, ki so se uklanjali njegovi volji. Podjetji sta bili v različnih proizvodnih halah, ki sta bili povezani s transportnim hodnikom. Tedanja uprava se je odločila, da bo komunikacijo med delavci novega in starega podjetja prekinila z zazidavo hodnika, zaradi česar so bili prisiljeni izdelke, ki sta jih hali izmenično obdelovali, z viličarjem tovoriti kar skozi garderobe.
LT
Tedanji sindikalni zaupnik Dragutin Varga, pogumni organizator delavskega prevzema, je sedel za krmilo viličarja in po štirinajstih dneh podrl zid, ki je fizično ločeval podjetje na del, obsojen na propad, in tistega, ki so ga pripravljali na menedžerski prevzem. Nato je po lokalnem radiu pozval delavce k zasedbi podjetja. Povedal je, da so dežurali noč in dan, da bi upravi preprečili krajo proizvodnih sredstev. Sprožili so stečajni postopek in se začeli boriti s stečajnim upraviteljem Velimirjem Slamarjem, ki je stečajno maso skušal le razprodati, pri tem pa ni mislil na nadaljevanje proizvodnje. Poenoteni delavci so dosegli, da je skupščina upnikov za upravitelja imenovala zdaj že preminulega odvetnika Ivana Polena, ki je imel sindikalno ozadje in je zato na prvo mesto postavil njihove interese.
LT
V nasprotju s Slamarjem je bil Polen odločen, da bo nadaljeval proizvodnjo. Stečajna masa podjetja je tedaj pokrila le 12,4 odstotka vseh terjatev, zato je Polen odločil, da lahko upniki podjetja ITAS svoje terjatve pretvorijo le v delnice novoustanovljenega podjetja ITAS-Prvomajska, ki je z omenjeno stečajno maso začela iz ničle, in si tako ustvarila razmere za odplačilo dolgov ITAS-a. Njihova odisejada se ni zaključila tukaj, saj so se praktično do danes morali po pravnih kanalih boriti za lastništvo nad proizvodnimi halami, ki so sicer ostale v lasti ITAS-a.
Po prevzemu so delavci za direktorja imenovali Branimirja Vlaja, ki si je plačo solidarnostno znižal na minimalno, pri tem pa celo vselej skrbel, da so bili najprej plačani podrejeni, šele nato on. Delavci so se namreč poenotili in si zmanjšali plače, zato da so poplačali banke upnice in ponovno zagnali proces proizvodnje. Že prvo leto so prišli na pozitivno ničlo, a jih je nato udarila svetovna gospodarska kriza, ki so jo uspešno premagali.
LT
Organizacija delavskega delničarstva
Model, ki ga je zasnoval Polen, sestoji iz treh ključnih organov. S podjetjem upravlja izvršni direktor, nad katerim bdi upravni odbor. Delavci na odločitve vplivajo prek posvetovalnega organa, imenovanega pogonska komisija, v kateri sedijo vse pomembnejše strukture delavcev podjetja: sindikalisti, preddelavci, poslovodje in člani delavskega sveta. Preden direktor sprejme odločitev, mora avtorizacijo zanjo poiskati pri upravnem odboru. Pred tem se posvetuje s pogonsko komisijo na podlagi istega dnevnega reda, kot ga pozneje obravnavajo na upravnem odboru.
Zdajšnji direktor Božo Dragoslavić trdi, da mu je zaradi posvetovanja z delavci laže, saj tako bolje razume delovni proces in tako tvori konsenz o predvidenih dnevnih kvotah in o opremi, ki bi jo bilo smiselno nabaviti.
Ko delavcem naloži dodatno odgovornost, jih tudi primerno nagradi. Preddelavec Stjepan Golub, ki v podjetju dela že 38 let, je pojasnil, da je delo napornejše kot nekoč, a se zaradi boljših odnosov z upravo zdaj počuti upoštevanega.
Podjetje je kljub samoupravnemu modelu pravno gledano delniška družba, ki pa s svojimi delnicami ne kotira na borzi. Večinski lastniki so delavci, uprava si delnic ne lasti, prav tako ne prihaja do izplačevanja dividend. Glede delitve dobička se delavci posvetujejo z direktorjem, sprva so si povišali plače, zdaj pa je njihov namen predvsem akumulacija kapitala, s katerim nameravajo odpreti razvojni oddelek in tako začeti proizvodnjo lastne znamke. Trenutno namreč proizvajajo po nemški licenci, njihovi izdelki so tako deklarirani kot »Made in Germany«, čeprav jih v celoti sestavijo sami.
LT
Odnosi s trgom
Usmerjeni so v izvoz, ki predstavlja 90 odstotkov njihove proizvodnje. Z dobavitelji in kupci na trgu komunicirajo kot vsako drugo podjetje, v večini primerov ti sploh ne vedo, da poslujejo s podjetjem, ki ga upravljajo delavci. Razmere na trgu so vseeno težke. Če želijo ostati konkurenčni, morajo ves čas izboljševati kakovost svojih izdelkov, a glede na trditve direktorja Dragoslavića jim to uspeva, saj delavci dobro razumejo princip konkurenčnosti.
LT
