Ko so cene pobezljale, je država pristopila s subvencijo, da podražitev za potrošnike ni bila tako boleča. Če subvencije ne bi bilo, bi bili stroški za marsikoga neobvladljivi in položnice ne bi bil sposoben plačati. Po podatkih ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE) je država lani in letos do konca aprila za subvencije cen elektrike izplačala 241 milijonov evrov. Glavnino denarja je prejelo pet največjih prodajalcev: mariborska Energija plus 53 milijonov evrov, Gen I 48, celjski ECE 45, Petrol 43 in E3 30 milijonov evrov. Desetmilijonski znesek je kapnil tudi v blagajni hrvaškega proizvajalca elektrike HEP in Elektro energije. Če bi bili z elektriko samooskrbni in bi domačo proizvodnjo potrošili doma, bi bile verjetno cene za potrošnike vzdržne, država pa bi prihranila strošek subvencij. Slovenija je na področju energetike del skupnega evropskega trga, ki pa je do potrošnikov neprizanesljiv. Tako bo ostalo tudi v prihodnje, so poudarili na ministrstvu, pristojnem za energetiko: »Slovenija do nadaljnjega ostaja članica Evropske unije, s tem pa tudi del skupnega notranjega trga.«
Kam gre slovenska elektrika, je očitno »vojna tajna«
Država podatke o prodaji elektrike iz slovenskih elektrarn skriva kot vojno skrivnost. Na različnih naslovih smo že večkrat poskusili poizvedeti, kam, za kakšno ceno in obdobje elektriko prodajajo slovenske državne elektrarne. Odgovora ni mogoče dobiti, čeprav so elektrarne državne, njihovi lastniki pa državljani, in ne uprava oziroma poslovodstvo, ki podatke pred delničarji državljani skriva. Na MOPE smo tudi želeli pridobiti odgovor na vprašanje, koliko v Sloveniji pridelane elektrike se v Sloveniji potroši. »Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti, ker ministrstvo ne razpolaga s poslovnimi podatki o sklenjenih pogodbah med številnimi dobavitelji in njihovimi odjemalci,« se je glasil odgovor.
Zakaj država nima več svojih hranilnikov?
Nejasno je tudi, zakaj država ne gre v nakup lastnih hranilnikov, s katerimi bi lahko upravljala nihanja v elektroenergetskem sistemu. Pred leti so nabavo hranilnika omenjali v Dravskih elektrarnah Maribor. Kupili ga še niso, ostaja pa v načrtu, so povedali v vodstvu družbe. Zasebno podjetje NGEN iz Žirovnice bo medtem v kidričevskem Talumu postavilo že tretjega. Očitno se jim to izplača, saj so najprej imeli enega, potem drugega, zdaj načrtujejo tretjega.
Namesto da bi šla država v nakup hranilnikov, se je odločila, da bo omrežje razbremenjevala s pomočjo velikih industrijskih porabnikov. Kot smo poročali, je Eles z razpisom poiskal partnerje, ki bodo v določenem časovnem intervalu poskrbeli za povečan odjem. To pomeni, da je elektrike v omrežju preveč in je treba omrežje razbremeniti. Na več lokacijah bo tako elektrika tekla v prazno samo zato, da se bo iz omrežja potrošila. Poleg Taluma so interes za to pokazali še v podjetjih HSE, GEN-E, Energetika Ljubljana in NGEN. »V našem interesu je, da je odziv čim večji,« so navedli v Elesu, sistemskem operaterju slovenskega prenosnega omrežja. Poudarili so, da do viškov električne energije prihaja zaradi proizvodnje v elektrarnah, pri katerih proizvodnje ni mogoče regulirati. To so sončne in vetrne ter jedrska.
Skokovita rast sončnih elektrarn
Poleg tega se je v Sloveniji v zadnjem letu po besedah Jurija Klančnika iz družbe Eles inštalirana moč sončnih elektrarn povečala za dobrih 70 odstotkov. »Predlani je bilo na območju Slovenije nameščenih za 0,7 gigavata moči sončnih elektrarn. Lani se je zmogljivost povečala za dodatnih 0,4 gigavata. Skupnih 1,1 gigavata inštalirane moči pomeni 593 vatov na prebivalca. Sončne elektrarne so lani proizvedle 7,6 odstotka vse v Sloveniji proizvedene elektrike.«
Še bolj kot proizvodnja domačih sončnih elektrarn na viške elektrike v omrežju vplivajo tiste v Sredozemlju oziroma na jugu Evrope, v Španiji in na Portugalskem, pa tudi vetrne na Norveškem. Ker je Slovenija del enotnega evropskega elektroenergetskega trga, se viški odražajo tudi v Sloveniji.
