Samotnih jutranjih sprehodov s kužkom ni več, čeprav bi jih zaradi vrtinca aktivnosti in srečevanj z ljudmi, ki jih prebuja ter opogumlja, zelo potrebovala. Vzeli so ji jih tisti jezni, besni, sovražni ljudje, ki so jo čakali pred njenim blokom, se zadrževali pred pisarno inštituta, ji sledili po ulici, in taki, kot je tisti gospod, ki jo je sredi belega dne fizično napadel.
So vas kolegi aktivisti, s katerimi ste spletli prijateljstva in si nenehno izmenjujete izkušnje, rastete ter se učite, posvarili, da se lahko zgodijo tudi fizični napadi?
Zaradi kolegov iz tujine, ki so se jim take situacije dogajale, sem to vedela. Ko sem se spustila v bitko za Gremo volit, takrat sem bila še v New Yorku, so me opozarjali: ti ne boš mogla domov, preveč si se izpostavila, zgodilo se je nam vsem, na neki točki ne boš več mogla domov. Ampak takrat sem bila tako distancirana, živela sem normalno življenje, da si niti nisem predstavljala, kaj to lahko pomeni. Dejansko sem zaradi njihovih nasvetov ostala še dlje v Ameriki, potovala po svetu – ker ko so se tukaj pojavile prve intenzivne grožnje, ko so se začenjali ljudje zadrževati pred mojim blokom, sem videla, da se sama ne morem več varno gibati naokoli. Takrat je tujina postala moja edina možnost.
Pa tako radi ste imeli Slovenijo ...
Še vedno imam rada Slovenijo in še vedno mislim, da imamo z večino ljudi – ne glede na to, katere stranke volijo in v kaj verjamejo ali koliko so stari – skupne vrednote: vzpostavljanje sistema solidarnosti in pomoč drug drugemu. Tudi po tem napadu so nam pisali najrazličnejši ljudje, različnih veroizpovedi, poklicev, ki so nam želeli izraziti podporo. Del Slovenije, ki pa je ne maram, je del bivše oblasti, ki zelo načrtno širi sovraštvo, agresijo, nestrpnost. In te napade, ki se mi v zadnjih 14 dnevih dogajajo dnevno, verbalni in tudi fizični, vidim kot posledico delovanja tovrstnih groženj in ravnanj.
Sploh se nismo zavedali, da je tako hudo. Da so se ljudje začeli zbirati že pred vašim domovanjem, drugič v desetih dneh ste morali na policijo prijaviti napad – to je bil očitno samo vrh ledene gore?
Tega si nisem zares priznavala, počutila sem se neprijetno, trenutno zelo težko grem po ulici, ne da bi bila ogovorjena. Veliko ljudi mi izreka lepe stvari, teh sem vesela, je pa tudi veliko nekega poseganja v osebni prostor in vedno sem si govorila, da je to samo simptom tega, da me ljudje želijo utišati. Proti temu se moram boriti, hkrati pa želim zaščititi svoje bližnje, zaščititi tiste, ki so okoli mene. Ko se zgodi tak napad, najprej pomislim, kako bo strah mamo, očeta, stare starše. Zaradi tega o tem nisem govorila naglas, trenutno pa imamo na policiji in tožilstvu odprtih pet postopkov, ena oseba je bila zaradi groženj s smrtjo že pravnomočno obsojena na dva meseca pogojne zaporne kazni. To so bili tisti zapisi, da me hoče ubiti, razsekati moje noge ...
Mar ni bila to tista grožnja, o kateri je slovenska policija sprva rekla, da jo morate prijaviti v Ameriki, saj ste bili takrat v New Yorku?
Da, a na srečo imamo odvetnika Dina Bauka, ki poskrbi, da se te grožnje dejansko obravnavajo in da jim pridejo do dna. Tako da je bila ta prijava naposled izpeljana, oseba pa pravnomočno obsojena.
Ampak samo s prijavo na policijo se očitno ne bi nič premaknilo, najeti ste morali odvetnika.
Policija gre vedno v smeri kršenja javnega reda in miru. To pa je eden od vzorcev, ki se pojavljajo pri kampanji Nisem prijavila, kjer žrtve pišejo ravno o tem, da storilcem policija vedno izrazi prekrške za motenje javnega reda in miru in ne kazenskih postopkov. Kar smo se mi učili in kar spoznavam, odkar sem sama šla na policijo, je to, da so ti procesi v resnici grozni. Čeprav so policisti zaradi moje prepoznavnosti verjetno prijaznejši z mano, to niso prijetne stvari. Sprašujejo te po vsaki malenkosti, kje si bil, kaj se je zgodilo, zelo podrobno moraš opisovati, ti pa se ob dogodku ne zavedaš vsega, podoživljaš napad. Vidim, kako problematično je taka dejanja prijaviti, sploh če nimaš take podpore, kot jo imam jaz.
Kolikokrat od napada ste morali ponoviti, kaj natanko se vam je zgodilo?
Z mano je bila Maja, članica inštituta, in zelo pogosto ona ponavlja to zgodbo. Ob tem je treba ponovno opozoriti na to, kako težko je, če si ob takem dogodku popolnoma sam. Če ne bi imela ob sebi priče, bi se mi verjetno začelo dozdevati, da se mi to sploh ni zgodilo. Začela bi dvomiti o sebi. Še posebej ob poobjavah Janeza Janše, da je napad zrežiran in da izraža dvom o resničnosti dogodka. Tako pa sem ob sebi imela osebo in je ta jasno povedala, kaj se je zgodilo.
Nedopustne prakse, ki so se pokazale včeraj in se sicer bolj množično ob obravnavi nekega nasilnega dejanja, kažejo na vzorec: relativizacija, češ saj ji ni zlomil roke, ni hudo poškodovana; ali dvom o tem, kaj se je zgodilo. Eno od vprašanj, ki so mi jih postavili na policijski postaji, je: ali v inštitutu delate kaj, kar bi tega gospoda lahko razjezilo. Čisto iskreno vam povem: če bi me danes kdo vprašal, ali ti je žal, da si prijavila, bi mu odgovorila z da.
Resno?
Da, ker je toliko vsega zraven. Vem, da je prav, da sem prijavila, ampak je res prenaporno. Tudi zelo težko se je boriti proti nekomu na poziciji moči, ki je vodja največje opozicijske stranke, spodbuja dvom in širi sovraštvo. Z njihove televizije so me danes pozvali, ali lahko vidijo zdravniško potrdilo o moji poškodbi.
Četudi bi jim to pokazali, jih verjetno ne bi mogli povsem zadovoljiti.
Ne, potem bi bila premalo polomljena, tepena ...
Kaj se je pa zgodilo ob tistem prvem napadu, ki ste ga prijavili v zadnjih desetih dneh?
Lahko to pove Mark, ki je bil zraven?
Mark: Bila sva sama v pisarni inštituta in Nika je skočila zgolj po kavo v sosednji lokal. Ko je prišla nazaj, je v šoku povedala, da jo je nekdo napadel, ji grozil. Hitro se je umaknila, a je čez pol ure prišel varnostnik in povedal, da se tisti gospod vrača, poizvedoval je, ali ima Nika v tej stavbi pisarno, in grozil, kaj vse ji bo (fizično) storil. Te grožnje je šla prijavit na policijo, da jih opozori, kaj se dogaja ter da se bo to samo še stopnjevalo. In na žalost se je res.
Nika: Eeden od razlogov, zakaj o tem nisem javno govorila, je, da imam dovolj tega, da smo žrtve. Pred volitvami smo bili nenehno v vlogi žrtve takratne oblasti, in kar si želim, je delati kampanjo za RTV na jesenskem soncu, z ljudmi govoriti o upanju in veselju, se odmakniti od Janeza Janše in tega, kar je počela njegova vlada. Imamo novo vlado, ukvarjajmo se z njo, z novimi možnostmi, s povezovanjem ljudi. Ne verjamemo v ločevanje po strankah, tukaj smo zato, da se povezujemo v vsebini. Ampak njegov odziv po napadu name je samo pokazal, da je to še vedno prisotno in da bomo morali govoriti tudi o tem. Čeprav se mi (več) ne da.
Kaj bi danes najraje storili?
Sedla na letalo in se odpeljala nekam drugam, se ustavila ter spočila. Hkrati pa so tukaj vsi ti čudoviti ljudje, ki nam nenehno govorijo, da verjamejo v naše skupne bitke, čaka nas referendum o RTV, ki je za nas res pomemben in se bomo vanj vključili z vso silo. Zato nikamor ne grem, vztrajali bomo in fajtali dalje.
Ko pa sem zvečer razmišljala o svoji varnosti in o tem, kaj bo, če se mi res kaj zgodi, sem pomislila: četudi me bo kdo tako pretepel, da nekaj časa ne bom mogla delati, vem, da je za mano še 15 Nik, ki so boljše in še odločnejše od mene; ljudi, ki verjamejo v iste stvari in se bodo borili zanje.