"Izdelali smo oceno potenciala tržnih vrst gob v slovenskih gozdovih. Potencialna tržna vrednost je primerljiva z letno vrednostjo neto prirastka lesa, ki je v letu 2011 znašala 350 milijonov EUR," je povedal Slavko Šerod in dodal: "Naj poudarim, da je v Evropski uniji prost pretok blaga in storitev. To pomeni, da lahko pri nas gobe za prodajo nabirajo tudi nerezidenti iz EU. Verjemite, da se to dogaja."
Letos je menda toliko gob, kot še nikoli, pravijo nekateri gobarji, se s tem strinjate?
V gobarskih/mikoloških društvih (v Sloveniji jih je 21, združuje pa jih Mikološka zveza Slovenije) se ukvarjamo s periodičnim opazovanjem pojavljanja gob, kot tudi vzrokov njihovega pojavljanja ter ugotavljanja njihove odvisnost od dejavnikov okolja. Na osnovi takšnih periodičnih opazovanj smo ugotovili, da v vsaki gobarski sezoni obstajajo posamezni mejniki, ki se skozi leta bistveno ne spreminjajo. V zmernem podnebnem pasu z izraženimi letnimi časi, kar je značilno za naše okolje, je rast gob pogojena z vegetacijsko sezono in umeščena v določen letni čas. V tem obdobju lahko pričakujemo, da se bodo gobe pojavile. Dejanski pričetek gobje rasti sicer sprožijo določeni okoljski dejavniki, v prvi vrsti vlaga in temperatura. Pri nas sezona rasti gob traja od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Večina pa se jih pojavi septembra in oktobra. Torej je zdaj njihov čas optimalne rasti. Obdobje intenzivne rasti lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov. Vidimo, da gobe rastejo dokaj hitro, zato dejansko lovimo trenutke v njihovem razvojnem ciklu. Letošnjo gobarsko sezono okvirno ocenjujemo kot povprečno.
Lahko nabiramo vse vrste gob ali ne, je nabiranje katerih prepovedano?
V Sloveniji je z Uredbo o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv (Ur.l. RS, št. 58/2011) taksativno naštetih 41 vrst, ki jih je pri nas prepovedano nabirati. Od teh jih je kar nekaj užitnih. Pogosto se omenjajo naslednje vrste: knežja mušnica (Amanita caesarea), kraljevi goban (Boletus regius), orjaška plešivka (Calvatia gigantea), nagubana koprenka (Cortinarius praestans), čokata žilolistka (Gomphus clavatus), gobe iz rodu bradovcev (Hericium spp.) in še nekatere vrste, od katerih jih je kar nekaj takih, ki so jih v preteklosti nabirali.
Obstajajo kakšna pravila nabiranja gob?
Slovenija je znana po bogatih gozdovih. Ti pokrivajo kar 58,4 odstotka naše lepe zelene dežele in zaradi tega spadamo v najbolj gozdnate države v Evropi. To pa ne pomeni le, da imamo zajetno lesno bogastvo ter odlične možnosti za rekreacijo v naravi, ampak je Slovenija tudi pravi raj za ljubiteljske gobarje. Največ gob pojavi septembra in oktobra, torej je zdaj čas, ko lahko spet uživamo v gobarjenju.
Zelo priporočljivo je, da tisti, ki se odpravi v gozd, ve, kako se pravilno parkira avto v naravnem okolju. O tem nas pouči 28. b člen Zakona o ohranjanju narave. Nadalje mora gobar vedeti, da je količina gob, ki jih lahko nabere, omejena, in sicer na 2 kg po osebi dnevno. Ker pri nas raste veliko različnih vrst gob, med katerimi so nekatere strupene in celo smrtno nevarne, je seveda priporočljivo, da gobar pozna vsaj osnovne vrste, da ne pride do nepotrebnih zastrupitev ter ostalih nevšečnosti, poleg tega so določene gobe v Sloveniji zavarovane in jih je prepovedano nabirati, kar pomeni, da mora gobar poznati tudi te.
V gobarskih društvih učimo, da morajo gobarji gobo pobrati na tak način, da so vidni vsi njeni deli. Le na tak način so razvidne tiste morfološke značilnosti, na podlagi katerih je mogoče določiti vrsto. V praksi to pomeni, da gob ne režemo ob dnišču beta pri tleh, saj izgubimo informacijo o tem, kar je pod dniščem beta. Pri mušnicah je denimo taka napaka lahko usodna.
Gobe je dovoljeno prenašati le v zračni embalaži, ki omogoča širjenje trosov in ne v plastičnih vrečkah.
Kako gobe shranimo, če jih naberemo toliko, da jih ne moremo pojesti svežih?
Načinov shranjevanja in priprave gob je malo morje, seveda pa za vse gobe velja, da so najboljše, če jih pripravimo sveže. V primeru, kadar gob naberemo preveč, jih je priporočljivo shraniti, tako bomo namreč v njihovem božanskem okusu lahko uživali tudi tiste mesece, ko jih ni mogoče najti v naših gozdovih. Shranjujemo jih različno, odvisno od okusa. Najbolj priljubljeno je zamrzovanje svežih ali blanširanih gob, lahko pa jih tudi vlagamo v kis, olje ali slanico, jih sušimo ali izdelamo gobji prah kot začimbo.
Naberemo lahko torej 2 kilograma gob na osebo, kakšne so kazni, če jih naberemo preveč?
Gobarjenje po zakonodajnih okvirih spada med rekreacijo v gozdu, kar je opredeljeno v različnih zakonih, ki nas poučijo o tem kaj vse je dovoljeno. Ti so: Ustava RS, Zakon o gozdovih, Pravilnik o varstvu gozdov, Zakon o ohranjanju narave, Uredba o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv, Rdeči seznam gliv Slovenije.
Že v Ustavi RS je opredeljeno, da se lastnina (v našem primeru je to gozd) uživa tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (5. člen). Vsakdo pa ima tudi pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen). Zakon o gozdovih v 81. členu predvideva globo od 200 do 400 EUR za posameznika, ki preseže dovoljeno količino gob, kar je 2 kilograma dnevno po osebi. Tu je torej zakonodajalec postavil mejo.
Koliko je inšpektorjev, imate morda podatek?
Kršitve ugotavljajo predvsem okoljski in gozdarski inšpektorji. Pristojnost nadzora nad to uredbo imajo poleg inšpektorjev za okolje tudi gozdarska inšpekcija in nadzorna služba za varstvo parkov in drugih naravnih znamenitosti. Poleg omenjenih nadzornih organov nadzor nad trgovanjem z gobami opravlja tržna inšpekcija, nad izvozom oziroma iznosom gob pa nadzor opravljata carinski organ in policija. Na področju Slovenije je po mojih podatkih 16 okoljskih inšpektorjev, kar je gotovo premalo, da bi bili kos gobarskim roparskim pohodom. Zato sklepam, da bi bilo treba nadzor v času obilne rasti gob veliko bolj intenzivirati.
Gobarski roparski pohodi niso le v jesenskem času, ampak so zmeraj, ko je ugotovljena obilna rast gob. Od tega imajo največ koristi nabiralci gob, saj lahko gobe praktično neovirano nabirajo povsod, tudi v lastniških gozdovih. Seveda so tudi lastniki gozdov nabiralci, v svojem ali drugem gozdu. Naj poudarim, da je v Evropski uniji prost pretok blaga in storitev. To pomeni, da lahko pri nas gobe za prodajo nabirajo tudi nerezidenti iz EU. Verjemite, da se to dogaja.
Jezo lastnikov gozdov sem najbolje doumel takrat, ko so potožili, da so bili kaznovani zaradi odpadkov v svojem gozdu, ki jih niso odmetavali sami, ampak predvsem nabiralci gob. Vsak lastnik je namreč dolžan poskrbeti, da je njegov gozd čist. Dejansko imajo lastniki gozdov dvojno škodo: ostanejo brez gob in z goro odpadkov, zaradi katerih jih lahko doleti kazen. Kdo pa bi se česa takega razveselil?
Kako je s prodajo gob – potrebujemo kakšno dovoljenje? Menda se da z gobami odlično zaslužiti?
V letu 2013 smo v okviru projekta ''Možnosti in omejitve pri nabiranju gob v gozdovih in razvoj gomoljikarstva v Sloveniji'' izdelali tudi oceno potenciala tržnih vrst gob v slovenskih gozdovih. Potencialna tržna vrednost je primerljiva z letno vrednostjo neto prirastka lesa, ki je v letu 2011 znašala 350 milijonov EUR.
Država je z uvedbo vrednotnic na neki način gobarske roparske pohode motivirala, saj je zdaj z nabiranjem gob mogoče popolnoma legalno zaslužiti. Vrednotnico v primeru prodaje gob ali drugih gozdnih sadežev lahko kupi kdor koli, cena je malce več kot 9,00 EUR, velja pa 1 mesec. Omejitev pri vrednotnici je polletni zaslužek, ki je omejen na tri povprečne plače oziroma na nekaj več kot 3.000 evrov, letni pa nekaj manj kot 6.000.evrov.
Ali številni gobarji povzročajo kakšno škodo v gozdovih?
Zaradi povečevanja nabiranja gob - število nabiralcev gob se namreč povečuje - bo nekako treba urediti gospodarjenje z gobami na bolj učinkovit način, kot je to urejeno doslej. O obremenjenosti okolja premalo razmišljamo, dejstvo pa je, da nabiranje gob predstavlja obremenitev okolja. Poškodbe gozda, ki nastanejo zaradi gobarjenja, lahko strnemo v naslednje točke: zbijanje tal (poškodbe in vpliv na rast podgobja), uporaba gozdnih prometnic (poškodbe), plašenje divjadi (posledično povečana poraba hrane), poškodbe drevesnega pomladka in podrasti, zmanjševanje števila trosov gliv za širjenje, možni negativni vplivi na mikorizo (sožitje med gobami in rastlinami in gotovo bi lahko dodali še dodatne, doslej neznane vplive ….
Kaj svetujete, kje naj ljudje preverijo, če je goba, ki so jo našli, užitna? Je določanje preko pametnega telefona uporabno, po vašem mnenju?
Ljudje, ki niso natančni opazovalci ali si pomagajo s posnetki iz gobarskih knjig, zamenjujejo veliko vrst gob, denimo zajčke (Lyophyllum) za rdečelistke (Entoloma), zajčke za kolobarnice (Tricholoma), mušnice (Amanita) za golobice (Russula). Taka zamenjava je lahko usodna, saj je zelena mušnica (Amanita phalloides), podobna zelenkasti golobici (Russula virescens), V Sloveniji so bili že zabeleženi smrtni primeri zaradi usodne zamenjave. Usodna je lahko tudi zamenjava koničaste mušnice (Amanita virosa), s kukmaki (Agaricus) oz. šampinjoni, še posebej če nabiramo majhne primerke in nismo pozorni na lupino v dnišču beta. Usodna je lahko tudi zamenjava dežničkov (Lepiota) z dežniki (Macrolepiota). 
Treba se je zavedati, da avtorji v gobarske knjige vključijo le najlepše primerke s tipičnimi značilnostmi. V gozdu oz. na drugih rastiščih pa ni zmeraj najlepših primerkov. Gobe se razlikujejo tudi v suši oz. v mokrem vremenu. Podobno je z raznimi programskimi orodji, ki nam prek pametnih telefonov pomagajo pri določanju gob. Dejansko ti programi preverjajo slike iz knjig in pogosto povsem zgrešijo gobji rod. Če programom slepo zaupamo, je to lahko tudi usodno.
Slovenci radi nabiramo gobe, vendar je treba imeti dovolj znanja, da ne pride do napak, še posebej tistih usodnih. V takem primeru je naše življenje odvisno od količine zaužitih gob, saj obstaja mejna količina strupov. Če to mejo presežemo, nam ni več pomoči. Zato v gobarskih društvih priporočamo, da se ljudje, ki jih gobe zanimajo, včlanijo v društva in sproti skozi celo leto spoznavajo gobe, ki rastejo v različnih letnih časih in v različnih okoljih. Na tak način se lahko vsak nauči osnovnih pravil in potem je tveganje za zastrupitve veliko manjše.
Kako dolga pa je sezona nabiranja gob?
Sezono rasti gob prične marčna polževka, po domače marčnica ali tudi podmahovka (Hygrophorus marzuolus). Raste v iglastih in listnatih gozdovih, zelo zgodaj, ko sneg skopni in še preden drevesa olistijo. Spoznamo jo po sivem klobučku, debelih, razmaknjenih lističih in po debelem, krhkem mesu. Letos smo imeli precej suho pomlad, zato je bila rast marčnic dokaj skromna.
V aprilu se pojavijo smrčki, po domače mavrahi (Morchella spp.)., ki so bolj ali manj podobni satju z globokimi udrtinami in med seboj povezanimi grebeni, ki pa so različnih velikosti, oblik in barv; vsi pa so votli. Letos je bilo v času njihove rasti relativno vlažno, zato je sledila povprečna letina.
Pojav prve poletne rasti gob začnejo navadne lisičke (Cantharellus cibarius), poletni gobani (Boletus reticulatus) in različne vrste golobic (Russula spp.). Lisičke in jurčke verjetno ni treba posebej opisovati, ker jih večina ljubiteljskih gobarjev dobro pozna. Nekatere vrste golobic so dobro poznane, večina pa ne. Najbližje sorodnice golobic so mlečnice (Lactarius spp.). To je posebni gobji rod, katerega značilnost je, da se na prelomu izceja mleček. Golobice pa ob prelomu ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice in lupine v dnišču beta, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju in imajo v starosti udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo. Tako kot pri mlečnicah, lahko tudi pri golobicah ugotavljamo užitnost s pokušanjem na vrhu jezika. Vse pekoče vrste so neprimerne za uživanje, ali pa so celo strupene.
Sledi obdobje poletnega mirovanja, predvsem zaradi vročine in suše. Tudi letos smo bili priča več vročinskim valom. V tem času ni pričakovati dobre bere gob.
Obdobje jesenske rasti sledi po pojavu izdatnejših padavin in ohladitev. Takrat pa nastopi optimalna rast gob. Pri gobah so sicer značilna velika letna nihanja pojavljanja gob, ki jih nihče ne zna zanesljivo napovedovati. Zato bi špekulirali, če bi želeli napovedati kakšna bo letošnja sezona rasti gob. Pojav gob je nedvomno pogojen z vremenskimi razmerami (padavinami, vlago, temperaturo), vendar samo padavine in vremenske razmere niso zadosten pogoj za dobro gobjo letino. Dobre gobje letine se pojavijo približno na 5 do 7 let, izjemne gobje letine so redek pojav, mogoče ga je opazovati na 12 do 15 let ali več.
Poznojesenska rast sledi po odpadanju listja in pojavu zmrzali, vse do zimskega mirovanja, ko rast gob v glavnem preneha. Le redke vrste gob rastejo tudi v zimskem času.
