Brez alternative
Revizija je dokončno potrdila, da se na ministrstvu, enako kot snovalci TEŠ 6, nikoli niso pretirano trudili, da bi preverili alternativne možnosti in pridobili konkurenčne ponudbe za oklepnike. Citat: „Z optimizacijo, zmanjšanjem nabave predvidenega števila vozil, izborom morebitnega cenejšega ponudnika in nadgradnjo obstoječih bojnih vozil lahko prihranimo vsaj 400 milijonov evrov.“ Obrambno ministrstvo
Vlada Roberta Goloba je s četrtkovim razdrtjem dogovora o nakupu 45 oklepnikov boxer dokončno zaustavila tudi načrte, po katerih bi končna cena vzpostavitve dveh bataljonskih bojnih skupin znašala dve milijarde evrov.
Ta številka do zdaj ni bila znana javnosti. O njej ni govora v nobenem od strateških, investicijskih ali drugih dokumentov, ki sta jih v zadnjih letih sprejela ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska. Dejstvo, da bo njun paradni projekt do leta 2030 stal dve milijardi evrov, razkriva šele poročilo ministrstva o interni reviziji posla z oklepniki. Vlada ga je obravnavala v četrtek, v prihodnjih tednih pa bo to storil tudi državni zbor.
Gre za nov dokaz, da so na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski projekt vzpostavitve dveh bataljonskih skupin, ki temelji na nakupu oklepnikov nemškega proizvajalca Rheinmetall, več let vodili po domače. Zanj niso imeli ustreznih podlag v strateških dokumentih. Državi je že pred štirimi leti začelo groziti, da bi ga lahko preplačala za več sto milijonov evrov. Z naraščanjem končne cene, skritimi stroški, naknadnim prilaganjem odločitev in dogajanjem na terenu, ki je prehitevalo strateške dokumente, tako spominja na projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6), eno največjih afer v zgodovini samostojne Slovenije, ki zdaj dobiva epilog na sodišču.
Kaj so odkrili revizorji
Kot je znano, želijo na ministrstvu vzpostaviti srednjo bataljonsko bojno skupino in od lani še srednji izvidniški bataljon. Prva bi po dosedanjih načrtih stala 1,2 milijarde evrov. Koliko bo stal izvidniški bataljon, ni bilo javno znano. Revizorji ministrstva so zdaj razkrili, da so ti stroški ocenjeni na 800 milijonov evrov. Obe bataljonski skupini bi torej skupaj stali dve milijardi evrov. To je skoraj petina vseh proračunskih prihodkov, ki jih država načrtuje za letos.
Glavnina tega denarja bi šla za oklepnike boxer. Prvih 45 bi bilo zgolj začetek. Po dosedanjih načrtih je želelo ministrstvo nabaviti 136 teh vozil, četudi bi jih bilo po kriterijih zveze Nato za popolnitev obeh bojnih skupin dovolj že 90. Po pogodbi, ki jo je Golobova vlada razdrla, bi država za prvih 45 vozil plačala 343 milijonov evrov (z DDV), torej 7,6 milijona evrov za eno vozilo. Pozor: gre za trenutno ceno, ki se lahko ob podražitvah materialov še zviša. Če bi ostala nespremenjena, bi država za vse oklepnike plačala več kot milijardo evrov.
To je 360 milijonov evrov več od zadnje uradne cene teh vozil iz investicijskih dokumentov. Enak razkorak med cenami v dokumentih in pozneje v praksi se je dogajal pri TEŠ 6, saj Investicijski dokumenti že od začetka niso mogli dohajati rastoče cene investicije. Ta se je s prvotno predvidenih 600 milijonov evrov v nekaj letih povzpela na skoraj poldrugo milijardo.
Vse podobnosti s TEŠ 6
A podobnosti je še precej več. Ob razdrtju pogodbe za oklepnike je minister za obrambo Matej Tonin poudarjal, da bo to Slovenijo stalo 70 milijonov evrov. Tega stroška ne bi bilo, če sam tik pred odhodom z oblasti ne bi podpisal pogodbe. Na podoben način so vlade v podrejen položaj potiskali tudi snovalci TEŠ 6. Ves čas so jih prepričevali, da »se projekta ne da več ustaviti«, saj da bi to stalo preveč denarja – ne glede na to, da bi bila investicija preplačana za več sto milijonov evrov. Leta 2010, ko so se v vladi lomila kopja glede projekta, so v HSE naročili študijo, iz katere je bilo razvidno, da bi zaustavitev projekta TEŠ 6 stala skoraj dve milijardi evrov.
Tudi preostali argumenti zagovornikov TEŠ 6 so bili zelo podobni kot zdaj pri oklepnikih: da gre za najsodobnejšo tehnologijo; da projekt podpira domala vsa stroka; da bo Slovenija v primeru odpovedi izpadla slabo v očeh tujih držav ... Enako kot pri TEŠ 6 je imel načrtovani posel z oklepniki številne skrite stroške. Med njimi najbolj izstopa 12 milijonov evrov, ki bi jih ministrstvo plačalo za »prilagoditve vozil specifičnim zahtevam Slovenske vojske«, in več kot sedem milijonov evrov za »sorazmerne deleže stroškov razvoja«. Ta denar bodo prejele Nemčija, Nizozemska, Litva in druge države.
Revizija je dokončno potrdila, da se na ministrstvu, enako kot snovalci TEŠ 6, nikoli niso pretirano trudili, da bi preverili alternativne možnosti in pridobili konkurenčne ponudbe za oklepnike. Nemci so postali prvi favoriti za posel, ko so na ministrstvu v strateških dokumentih določili želeno vrsto balistične in minske zaščite vozil. Na zelo podoben način, s prilaganjem tehnoloških parametrov opreme na razpisu, so šli snovalci TEŠ 6 na roke Alstomu.
Tudi zato očitno nikoli ni bilo najmanjše možnosti, da bi Slovenija vsaj del oklepnikov poskušala nabaviti drugje. Februarja lani je sicer minister Tonin s sklepom odredil, naj ministrstvo na Poljskem preveri, ali in kakšne so možnosti nadgradnje oklepnikov patria, ki so že v sestavi Slovenske vojske. Toda revizija je zdaj ugotovila, da uslužbenci ministrstva tega nikoli niso storili.
Iščejo za 400 milijonov evrov prihrankov
Med oklepniki in projektom TEŠ 6 obstaja tudi pomembna razlika – in sicer v ravnanju obeh resornih ministrov. Z oklepniki so se v petih letih ukvarjali štirje obrambni ministri. Junija je že podpisano pogodbo »podedoval« Marjan Šarec. Takrat »le« 700 milijonov evrov vredna pogodba s francoskim Alstomom o dobavi tehnološke opreme za TEŠ 6 pa je jeseni 2009 prišla na mizo tedanjega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika.
Šarčeva ekipa je takoj po prihodu na ministrstvo naročila revizijo pogodbe. Ko je na mizo dobila poročilo, je sprejela odločitev, da vladi predlaga razdrtje. V sporočilu za javnost je ministrstvo zapisalo, da »lahko z optimizacijo, zmanjšanjem nabave predvidenega števila vozil, izborom morebitnega cenejšega ponudnika in nadgradnjo obstoječih bojnih vozil prihranimo vsaj 400 milijonov evrov«.
Tudi Lahovnik je za vsa opozorila glede TEŠ 6 vedel. Jeseni 2009 sta nadzorni svet in poslovodstvo Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), lastnika šoštanjske elektrarne, dokončno prižgala zeleno luč za aktivacijo pogodbe o dobavi tehnološke opreme. V obeh organih so takrat že sedeli ljudje, ki jih je izbral Lahovnik. Celo nekateri uslužbenci ministrstva so že izražali odkrite dvome o projektu. Toda Lahovnik si ga nikoli ni upal revidirati, kaj šele zaustaviti. Ravno nasprotno, Lahovnik je celo pomagal zaustaviti poizkuse, da bi se to zgodilo.
PODPISI: Vlada Roberta Goloba je v četrtek ustavila nakup boxerjev. Če Tonin ne bi podpisal takšne pogodbe, zdaj ne bi bilo 70 milijonov evrov stroška zaradi odpovedi pogodbe. Šarčeva ekipa je takoj po prihodu na ministrstvo naročila revizijo pogodbe. 7,6 milijona evrov bi stal en boxer.***
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
