Ministrstvo za zunanje zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon, je namreč v začetku meseca na posvetovanje domov poklicalo veleposlanika Slovenije v ZDA Toneta Kajzerja. Sumijo ga, da je prvaku SDS Janezu Janši poslal fotografijo diplomatske depeše, ki je bila namenjena diskreditaciji kandidatke za predsednico Slovenije Nataše Pirc Musar.
V taboru SDS so iz Kajzerja takoj poskušali narediti žrtev političnega pogroma. V več medijih so se tako pojavile informacije, da je njegov odpoklic zahteval predsednik vlade Robert Golob. To naj bi storil, ker želi na Kajzerjevem položaju videti donedavno podpredsednico Gibanja Svoboda Marto Kos. Po tej razlagi Kajzer ni storil ničesar spornega.
Toda dosedanje ugotovitve ministrstva v »zadevi Kajzer« kažejo povsem drugačno sliko. Več podatkov in indicev naj bi namreč jasno kazalo na to, da je Janša fotografijo depeše, ki jo je objavil na družbenem omrežju Twitter, prejel prav od Kajzerja.
Ga je izdala že sama fotografija?
Na ministrstvu so po informacijah Necenzurirano.si takoj, ko je Janša 2. septembra objavil fotografijo depeše, začeli iskati njen vir. Po zakonih o zunanjih zadevah in varovanju tajnih podatkov gre namreč za varovan dokument – ne glede na stopnjo tajnosti. To pomeni, da je njena objava v vsakem primeru hud prekršek, saj je naloga diplomatov varovanje dokumentov, zato lahko ministrstvo v takšnem primeru proti veleposlaniku predlaga odpoklic.
Vlada je v četrtek sprejela predlog o odpoklicu veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja zaradi kršitve zakona o zunanjih zadevah. Da bi ukaz o odpoklicu veleposlanika Kajzerja, začel veljati, ga mora podpisati predsednik republike Borut Pahor.
Že iz same fotografije, ki jo je objavil Janša, naj bi ugotovili, kje je bila posneta. Na njenem skrajnem zgornjem koncu je namreč mogoče opaziti strop sobe, v kateri je osebni računalnik z depešami. Gre za enega od prostorov veleposlaništva Slovenije v Washingtonu. To je pristojnim na ministrstvu omogočilo, da so močno omejili krog potencialnih osumljencev.
Druga podrobnost, ki naj bi obremenjevala Kajzerja, je povezana s samim varovanjem prostorov na slovenskem veleposlaništvu v ZDA. Kot so neuradno izvedeli na Necenzurirano.si, je namreč v sobo, v kateri je bila fotografirana depeša, vstop mogoč le ob razkritju osebne identitete. Za takšen režim so se na veleposlaništvu odločili že pred dobrim desetletjem, ko je v javnost ušlo besedilo tako imenovane washingtonske depeše. Šlo je za zapisnik pogovora tedanjega političnega direktorja ministrstva Mitje Drobniča o smernicah slovenskega predsedovanja EU.
Kam je izginil veleposlanikov telefon?
Na ministrstvu naj bi tako ugotovili, da je v prostor v času, ko naj bi odprl in fotografiral depešo, od vseh uslužbencev veleposlaništva vstopal le Kajzer. Sume, da je bil prav on Janšev vir, bi lahko dodatno preverili tudi s pregledom službenega telefona, ki ga je pri svojem delu uporabljal veleposlanik Kajzer. To bi se lahko zgodilo le, če bi s tem soglašal tudi sam. Če bi ministrstvo po dokončanju postopka naznanilo sum kaznivega dejanja, pa bi ga lahko s sodnim nalogom zahtevali kriminalisti.
Toda omenjeni telefon naj bi že izginil. Kot naj bi ministrstvu pojasnil Kajzer, ga je izgubil med vračanjem v Slovenijo, na enem od letališč. Na vprašanje, ali lahko potrdijo ali zanikajo, da veleposlanik Kajzer trenutno ne razpolaga s svojim službenim telefonom, na ministrstvu za zunanje zadeve niso odgovorili. Pojasnili so le, da »konzultacije veleposlanika Toneta Kajzerja na ministrstvu še potekajo, zato faze samega postopka ne moremo komentirati«.
Da sta Kajzer in Janša v komunikacijskih stikih, sicer ne bi smelo biti presenečenje. Kajzer je dolgoletni zvest kader SDS in član njenega strokovnega sveta. Za veleposlanika je bil imenovan v času zadnje Janševe vlade, na delo v ZDA pa je odšel konec leta 2020 – med porazom Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah in inavguracijo njegovega naslednika Joeja Bidna.
Pred tem je bil Kajzer državni sekretar na zunanjem ministrstvu, ki ga je vodil Anže Logar. Aprila 2020 je Svetu Evrope poslal depešo o »komunističnih strukturah« v slovenskih medijih, o kateri takratna Janševa vlada ni odločala. Na isti položaj je bil imenovan že v prvi Janševi vladi. V njenih zadnjih dneh, novembra 2008, je bil imenovan za veleposlanika na Finskem, od koder je Slovenija takrat uvažala nove vojaške oklepnike. To je bil čas, ko je Slovenijo pretresala afera Patria.
Sodeloval pri polomiji na Mokricah
V drugi Janševi vladi je bil Kajzer spet državni sekretar. Takrat je sodeloval pri eni največjih polomij slovenske zunanje politike v tem stoletju – dogovoru na Mokricah, ki je odpravil zadnjo oviro za hrvaški vstop v EU. Janša ga je v zadnjih dneh svoje druge vlade, marca 2013, podpisal s tedanjim predsednikom hrvaške vlade Zoranom Milanovićem. Z njim naj bi državi dokončno rešili vprašanje prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB). Dogovor je predvidel, da bosta to storili med pogajanji o nasledstvu, do takrat pa bi morala Hrvaška zaustaviti vse tožbe njenih bank proti LB in Novi Ljubljanski banki (NLB).
To se seveda ni zgodilo, saj dokument, ki ga je pripravljal Kajzer, ni predvidel možnosti kršitev. Dediščina tega dogovora je zato za Slovenijo klavrna. Za Hrvaško je dogovor, ki ji je omogočil vstop v EU, že nekaj časa mrtva črka na papirju, saj ga nikoli ni priznala za meddržavni sporazum. V tem času so njena sodišča ugodila večjemu številu tožb za plačilo okrog deset milijonov evrov glavnice, ki so jo Hrvati deloma uspeli izterjati od NLB, čeprav ta po ustavnem zakonu iz leta 1994 ne velja za pravno naslednico LB. Skupna vrednost zahtevkov iz vseh tožb, ki se nanašajo na prenesene devizne vloge na Hrvaškem, znaša kar 170 milijonov evrov.
Končni plačnik izgubljenih tožb bo slovenska država, čeprav je vmes že prodala večinski delež NLB. Po zakonu iz leta 2018 mora namreč Slovenija denar, ki ga bo NLB izgubila s pravnomočnimi sodbami na Hrvaškem, tej banki vrniti iz sklada za nasledstvo.
