»Pravzaprav mislim, da nimam nobene motnje, mogoče sem nekoliko nenavaden v tem, da sem na lestvici čustvovanja bolj ekstremen, da me bolj nagiba na en in drug konec te lestvice. Temu lahko rečemo tudi manija in depresija, v tem smislu sem človek z bipolarno motnjo. Mislim pa, da smo vsi ljudje na svetu natančno taki, le da se nekateri zataknemo in se potem zdi, da se je treba zdraviti,« pravi Tone Vrhovnik Straka, ki se že več kot tri desetletja bori z bipolarno motnjo. Na svoj način, brez zdravil. Ima pa psihiatrinjo. No, imel jo je. Dokler ni nepojasnjeno izginila.
Varovalka
»Doslej mi je vedno pomagala s pogovorom. To zdravnico sem imel kot veliko varovalko predvsem v teh svojih fazah. K njej sem hodil okrog petnajst let. V nekaterih obdobjih sva se srečevala pogosteje, v drugih manj. Med korono se ji niti nisem oglašal, čeprav sem bil v zelo slabi koži, ampak se mi zdi, da tudi takrat nekajkrat ni odgovorila na elektronsko pismo. Leta 2021 sem skušal izkoristiti možnost, ki jo imamo vsi državljani, to je, da greš na urgentno pomoč na Polikliniko. Tam sem dočakal dežurno psihiatrinjo in ji skušal razložiti, kaj me v tistem trenutku pesti, meni se je zdelo, da so to zelo resne in težke stvari, ob tem, da sem se v novi in zelo odgovorni službi slabo počutil, ker smo kar naenkrat ostali doma zaradi korone. V službi rad kaj vprašam ljudi, ki več vedo, takrat sem pa s kupom spisov sedel doma pred računalnikom. Imel sem tudi smrt v družini in potem neprijeten zaplet pri dedovanju. Z gospo sva hitro opravila, ko sem povedal, da nisem samomorilen. Hitro je ugotovila, da torej verjetno ne gre za depresijo, v moji kartoteki je tudi prebrala, da ne jemljem zdravil, potem je pa kar brez mojega dovoljenja telefonirala moji psihiatrinji in jo vprašala, zakaj me ne sprejme. Meni se je to zdelo neprimerno.«
Z vašo resničnostjo je nekaj resnično narobe
»Z urgentno psihiatrijo sem torej imel relativno slabe izkušnje, zato sem leto kasneje ponovno skušal najti svojo psihiatrinjo. Začuda mi je zelo hitro odgovorila, povedala, da me vzame in naj ji po elektronski pošti pošljem svojo telefonsko in številko zdravstvene kartice. Potem pa ves mesec ni bilo odgovora, medtem sem pa neuradno izvedel, da naj bi pustila službo. Raje kot na urgenco sem šel poskusit v hišo, kjer je delala, tja sem hodil dolga leta in poznam ljudi, skušal sem od njih izvedeti, ali bi mi lahko pomagal kdo drug, ali bi me lahko kam napotili ... Najprej sem poslal elektronsko pismo s prošnjo, zadevo razložil, povedal tudi, da domnevam, da sem v relativno hudi krizi, in bi se rad z nekom pogovoril. Ko ni bilo odgovora, sem nekaj dni zapored klical številko, ki je objavljena na spletni strani tega oddelka, in po dolgotrajnem klicanju se je nato klic prevezal na centralo v Polju. Tam me je neka gospa zelo osorno nadrla, pa sem ji prijazno pojasnil, kaj želim. Rekla je, naj še večkrat poskusim. Spet ni bilo nobenega odziva. Čeprav vem, da sta obe ljubljanski kliniki hermetično zaprti, ker imajo samo še tam korono, sem sklenil, da vendarle poskusim, naletel sem na mlado damo, ta mi je zares poskušala pomagati, ves čas je hodila v notranjost in nazaj prihajala z listki, mi razložila, da sem se pri naslovu elektronskega sporočila gotovo zmotil in da gotovo tudi nisem telefoniral, ker nimajo zabeleženih nobenih klicev. Na svojem telefonu sem ji pokazal, da sem številko na listku prejšnje dni klicaril. Doma sem potem ugotovil, da je bilo tudi elektronsko pismo pravilno naslovljeno. Dvajset minut pozneje sem dobil tudi odgovor, ko so vendarle pogledali elektronsko pošto.
»Zdaj se dogaja množica odpovedi v ljubljanski Psihiatrični kliniki, ti psihiatri zdaj hodijo v Center za duševno zdravje v sosednji hiši.«
Razburilo me je, da so pripravljeni človeku, ki ima duševne težave, reči to, kar muči vsakega paranoika: da z njegovo resničnostjo ni vse v redu, da ni poslal elektronske pošte, da sploh ni klical neke številke. Človek se po tem neprijetno počuti. V sporočilu so mi pa potem povedali, da ni tako kot pri osebnem zdravniku, kjer te mora v njegovi odsotnosti sprejeti nekdo drug, in da naj grem za svojo zdravnico – niso pa povedali, kam naj grem za njo. Potem sem hotel vendarle poskusiti še enkrat na urgenci, pa me je žena prepričala, naj raje na hodim, ker greva zdaj na dopust in me ne bo reševala z zaprtega oddelka.«
Nova metoda odkrivanja manične faze
Sam začuti, kdaj se začenjajo težave, pravi Tone. »To je vsaj zadnje desetletje zelo preprosto, ker sem večinoma v negativni legi, temu bi rekli depresija. In to je tako, kot bi bil ves čas v temačni votlini, iz katere ne najdeš poti. Kadar se izhod nenadoma prikaže – doslej se je še vedno, kar mi je v veliko veselje – postaneš seveda nekoliko previden in zvedav, kam pravzaprav pelje. Kadar naenkrat odkriješ, da si v življenju počel že ogromno stvari in naredil reči, na katere se še teden nazaj nisi niti spomnil, je to pri meni relativno jasen znak, da spet prihajam v bolj zgovorne, prijetne in lepe, hkrati pa nevarne vode. Nevarne zato, ker v socialnih stikih, ki so najpomembnejši, lahko pride do bistveno več konfliktov kot sicer. Ko se človek z nečim ne strinja, ko nekaj komentira ... In če je hkrati čustveno občutljivejši, ga seveda nekatere stvari bistveno bolj prizadenejo, kot če bi ves dan sedel doma in gledal televizijo ali bral knjigo. Pri sebi recimo vidim, natančno se da izmeriti po frekvenci mojega pojavljanja na Facebooku – kakšno leto me sploh ni, zdajle imam pa po pet, šest objav na dan, razpravljam z milijonom ljudmi o vsem mogočem. Enako opažam pri drugih.«
Boljši od psihiatra
Kakšen je vsakdanjik z bipolarno motnjo? Imam srečo, odgovarja, oba šefa, ki ju je imel v zadnjih dvajsetih letih, sta za njegovo motnjo vedela. »Oba sta se na to odzvala zelo človeško, zato tudi mislim, da bi velika večina ljudi s težavami v duševnem zdravju lahko imela redno zaposlitev, lahko bi poskrbeli, da bi se preživljali sami, brez socialne pomoči in invalidskega upokojevanja, potrebno je samo nekaj dobre volje in občutljivosti pri zaposlovalcih. Jaz to veliko srečo imam, tako doma kot v službi. Ravno prejšnji teden, med tem iskanjem psihiatra, sem svojemu šefu, ki je bil na dopustu, napisal elektronsko sporočilo (k sreči ga je odprl in ni trdil, da ga ni dobil) in mu pojasnil, da sem v nekoliko občutljivi fazi in da glede na to, da veliko mojega dela poteka z ljudmi, prosim, če se lahko zdajle nekoliko umaknem in delam čisto birokratske stvari. Rekel je, absolutno, seveda, če želim, lahko delam tudi od doma. In mi je vlil bistveno več zaupanja kot vsak psihiater, s katerim sem se vmes srečal, ker me je potrdil kot človeka – da sem vreden, ne glede na to, v kakšnem stanju sem trenutno, to pa je v takih stanjih zelo pomembno. Zato sem res hvaležen, da imam to službo, in res mislim, da je pametno, da ljudje službe obdržimo in se ne damo invalidsko upokojiti, kar se sicer pogosto dogaja. Bistveno težje je biti v takih neprijetnih stanjih sam doma.«
Teorija šestih žab
Tonetova zgodba na Facebooku ima po zadnjem štetju okrog 130 komentarjev. Zelo poučno branje, če si vzamete čas. »Razveselilo me je, da se je oglasilo veliko ljudi, ki jih sicer poznam, a ne bi nikoli pričakoval, da so imeli kakšne težave. Veliko ljudi mi je v osebnih sporočilih skušalo priskrbeti zdravnika. Vsakemu posebej sem razložil, ne, jaz hočem na javen način dobiti nekoga, ki mi bo pomagal. Jaz bi rad, da bi vsakdo, ki ima težavo, imel dostop do takega človeka. In tudi zase zahtevam tak dostop! Če se slabo počutim, se mi zdi prav, da lahko pridem nekam, kjer se bo nekdo z mano pogovoril, in mi ni treba za to prosjačiti psihiatrov. Ne pričakujem velikih čudežev od teh ljudi. Psihiatrija, odkar ima kemikalije, sploh ne preučuje več empiričnih primerov. Tako kot pri naravoslovju, pogledaš šest žab in približno vidiš, v čem so si podobne in v čem se razlikujejo, sklepam, da bi mi lahko kdo pomagal, če je že obravnaval kakšen podoben primer. Rad bi, da mi končno nekdo pomaga, preden naslednjič padem v jamo. Tega me je strah, ta obdobja so vedno daljša, so zoprna in dolgotrajna, pa naj počnem karkoli. Globoko depresiven sem treniral in opravil triatlon ironman. Vse leto sem treniral, pa ni bilo nobenega endorfina, ki ga tako obetajo od tekaških in športnih zabav. Če se je nekdo že srečal s takim primerom, bi mi lahko svetoval, kaj naj še naredim. Kaj jaz vem, šentjanževko, pozdrav soncu, smejalno jogo ... Nekaj, česar še nisem poskusil. Mislim sicer, da znam obvladati stanje, ki je na spektru bolj manično, vem pa, da ne znam obvladati stanja, ki je na spodnjem delu istega spektra. Vem, da ne znam preprečiti, da bom spet enkrat zdrsnil tja dol.«
