Soteske severne Primorske privabijo vsako leto več ljudi z vsega sveta. Soteskanje ali po angleško canyoning je tako ena od glavnih aktivnosti, ki poganjajo turizem v teh krajih. Od morja agencij, ki ponujajo take vodene izlete, je velik delež tujih, ki po besedah domačinov izkoriščajo luknje v slovenskih zakonih in nižajo raven kakovosti soteskanja v Sloveniji ter ogrožajo tako ljudi kot naravo.
Tujci delajo napake, ki se pri soteskanju ne bi smele pojavljati
Teo Žagar, Žiga Langus in Tim Konec so le trije izmed številnih domačih vodnikov z bazo v Bovcu in dolgoletnimi izkušnjami s soteskanjem, lahko bi rekli, da njihov glas predstavlja mnenje večine domačinov, ki se s to dejavnostjo preživljajo zadnjih nekaj let. Najbolj jih moti neprofesionalno in malomarno delovanje tujih agencij, ki v dolino Soče prihajajo zgolj poleti in ponujajo vodene izlete z različnimi dejavnostmi, tudi s soteskanjem, najpogosteje za turiste iz svojih držav. »Še posebno letos, ko je nivo vode zelo nizek, so na dan prišle vse pomanjkljivosti v znanju tujih vodičev, zlasti v poznavanju naših sotesk, kar se kaže v rekordnem številu nesreč,« nam je povedal Žagar, najbolj pa ga razburja dejstvo, da je velika večina nesreč posledica zelo amaterskih napak, ki se pri soteskanju ne bi smele pojavljati: »Sliši se smešno, a največ nesreč se zgodi, ker tuji vodiči s svojimi turisti skačejo v tolmune, ki imajo letos zaradi zelo nizkih vodostajev premalo vode za skok. Posledice so največkrat poškodbe gležnjev.«
Težava še zdaleč ni samo nepoznavanje sotesk
Ker agencije iz tujine ciljajo na čim večji dobiček, s seboj vzamejo ljudi, ki telesno za to dejavnost niso dovolj pripravljeni. Na splošno pa so skupine glede na število vodičev prevelike, da bi zagotovili optimalno varnost. »Včasih srečam tudi 26 tujcev z enim vodičem, kar je prek vseh meja,« opozarja Konec. Ker je prioriteta denar, takšni ponudniki varčujejo tudi pri opremi, ki bi za zagotavljanje varnosti morala biti vrhunska, še posebno čevlji. »Nočem v podrobnosti, a v soteskah videvam turiste, obute v čevlje, ki niti slučajno niso ustrezni. To je nekako primerljivo, kot če bi šel z natikači na Triglav. Najbolj bizarno pa je, da turistom takšno obutev zagotovijo agencije,« stanje opiše Langus. Kar je škoda – poudarja namreč, da je soteskanje lahko izvrstna izkušnja, ki ima v spominu ljudi posebno mesto.
Problemi segajo do državne ravni
A pravi vzrok nevšečnosti ni pri tujcih, temveč pri nas, v Sloveniji, saj dopuščamo, da se to dogaja. Kot opozarja Samo Leštan, predsednik Soteskarske zveze Slovenije, je prva težava, da za vodenje takih izletov pri nas zahtevajo zgolj opravljen izpit za reševalca iz divjih voda, kar je absolutno premalo. »Predstavljajte si, da bi za vozniški izpit potrebovali le opravljeno prvo pomoč in eno vožnjo po poligonu,« je razmere strnil vodič Langus. »Pred leti si za delo vodiča soteskanja potreboval opravljen poseben izpit za vodiča soteskanja, ki je ustrezal mednarodni ravni Commission International de Canyon (CIC), a je bilo veliko pritožb, da je prezahteven, predrag in podobno, zato je država privolila v znižanje ravni. Na zvezi si prizadevamo, da bi ta izpit spet postal nujno potreben za vodenje skupin po soteskah,« pravi Leštan, ki se sicer zaveda, da je v času pandemij, vojn in inflacije zelo optimistično pričakovati, da se bo država ukvarjala še s tem izzivom. »Druga težava je, da tujci neovirano in brez posebnih dovoljenj ali doplačil uporabljajo naše soteske, in tako Slovenija od tega nima nič, le gnečo v soteski. Veliko nesreč bi moralo biti povod, da se stvar organizira drugače, saj se neomejeni turizem v dolini Soče iz leta v leto spreminja v pravi kaos,« dodaja. Treba se je zavedati, da na udaru ni le varnost ljudi, ampak tudi narava. In kmalu bo moral priti čas, ko bomo slednjo postavili pred dobiček. »Dve soteski sta v Triglavskem narodnem parku in nedopustno je, da se pravila parka tam ne spoštujejo. Od hrupa in smetenja pa do prevelike obljudenosti. Narava in njene lepote so vse, kar imamo, in zanjo je treba poskrbeti, ljudje to pozabljajo.«
»Glede na vse nepravilnosti smo lahko srečni, da ni nesreč še več«
Na nesreče pri tej dejavnosti se seveda odziva Gorska reševalna zveza Slovenije, ki je letos še posebno obremenjena. »Reševanja v soteskah so med zahtevnejšimi. Manevriranje helikopterja v njih je izjemno zahtevno, pa tudi za reševalce na terenu je zelo nevarno. Talni efekt, ki ga ustvari propeler, v ozkih in zaprtih soteskah dviga kamenje in velike veje, kar ogrozi vse prisotne,« reševanje opiše Miha Kenda, inštruktor gorskega reševanja, ki se sicer pošali, da so v reševalnih krogih letošnje poletje poimenovali kar »leto gležnjev«, zaradi vseh poškodb, ki so posledica skokov v tolmune s prenizkim vodostajem. »V resnici smo glede na vse nepravilnosti lahko srečni, da nesreč ni še več,« povzame Kenda.
