Pri prvih je stanje zlasti pereče od lani, ko je odšlo kar pet internistov, kar rešujejo z zunanjimi izvajalci, pri otroških zdravnikih pa se je stanje zapletlo z nedavnim odhodom dveh pediatrinj.
Službo sta našli na primarni ravni, to pomeni v zdravstvenih domovih (ena odhaja v ZD Črnomelj, druga v ZD Krško). Ker sta to dve izmed štirih otroških zdravnic, ki tudi dežurajo – zdravnik po 55. letu ni več dolžen dežurati –, bo to povzročilo velike težave pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva oziroma urgence na pediatriji. A vodstvo bolnišnice zagotavlja, da bodo zagotovili 24-urno zdravstveno varstvo za otroke.
Ob odhajanju zdravnikov iz SB Novo mesto, tudi tistih, ki so bili tu zaposleni desetletja, se poraja vprašanje, zakaj prihaja do takih odločitev, ki gotovo niso lahke. Razlogov je več, največji pa se mogoče skriva prav v preobremenjenosti, zlasti zaradi dežurstev. Tudi na pediatriji.
Kot smo izvedeli iz zdravniških vrst, so od lanskega leta v novomeški bolnišnici dežurali le štirje pediatri, njihove obremenitve pa so bile zato prevelike. Pomoči pediatrov iz drugih zdravstvenih ustanov skoraj ni bilo, morda zaradi slabih pogojev dela in slabega plačila. Tega ne vedo, a sprašujejo se, zakaj so hodili pomagat drugam.
Na treh deloviščih
Med dežurstvom je moral biti pediater na voljo na treh deloviščih hkrati: skrbeti je moral za otroke na oddelku bolnišnice, za ukrepanje v porodnišnici pri novorojencih in na urgenci, če je bilo treba. Od tu otroke večinoma pošljejo na pregled na oddelek, razen če se pojavi sum za hudo nalezljivo bolezen. Usklajevanje vseh obveznostih je lahko zelo zahtevno, saj nekatera ukrepanja zahtevajo zdravnika, in ni dovolj le nasvet po telefonu.
Ob tem se pojavljajo nestrpnost in pritožbe staršev, ki dolgo čakajo na zdravnika. Upravičeno, a tudi pediater je utrujen in v stresu. Čeprav želi biti do vseh prijazen, sočuten in strpen, to ne gre vedno. Tudi on je samo človek.
Še posebej obremenjeni so pediatri med poletjem, ko so dopusti, kar sicer vzamejo v zakup in delajo več, a ko pridejo vmes tudi bolniški dopusti, postane težje. Od štiri do pet dežurstev na mesec bi bilo sprejemljivo, pravijo, sedem pa ne več. Štiriindvajseturno dežurstvo se lahko podaljša v 32-urno. Kaj pa, če zdravnik ne more nikomur predati službe?
Če se kaj zgodi ...
V težkih oziroma kriznih situacijah zdravniki razmišljajo tudi o tem, kaj bo, če se kaj zgodi, in ne bodo zmogli ustrezno ukrepati ter pomagati bolniku. Kdo jih bo takrat zagovarjal in razumel? Seveda zaradi preobremenjenosti trpijo tudi njihovi najbližji, družine. Pa tudi očitek oziroma odgovor na tarnanje pediatrov zaradi preobremenjenosti, da so za vse dobro plačani, ne pomaga dosti – plača se z dežurstvi ne viša po njihovih željah. Vrednejši so počitek, zdravje, čas z družino, pravijo.
Pediatri že leta opozarjajo odgovorne na nevzdržno stanje, a odziv je bil slab oziroma pravega posluha ni bilo, rešitev v doglednem času pa tudi ni na vidiku. Naj se nekako znajdejo, je bil pogost odgovor.
Niso del urgence
Pediatri SB Novo mesto pa ne morejo sprejeti tudi dejstva, da niso bili nikoli vključeni v urgentni center, tam jim niso namenili posebnega prostora. Medtem ko je na primer v Celju pediatrični urgentni center zaživel, ga dolenjska regija še ni dobila – ob vzpostavitvi je bilo ocenjeno, da zato, ker je premajhna. Tej rešitvi so se pediatri upirali, a tako je ostalo do danes. Tako zdaj otroka ob prihodu na urgenco pregleda tamkajšnji zdravnik ali pediater z oddelka. Tja mora prihiteti z vsemi pripomočki, na voljo ima sobo, ki je prosta, sicer ga odpelje na oddelek.
V ustavi piše, da smo vsi enakopravni, in če je na urgenci poskrbljeno za odrasle, mora to veljati tudi za otroke, menijo pediatri. Če smo kot družba sklenili, da so starši ob otroku, jim je to treba omogočiti. Če stroka ve, da se otroci z okužbo ne smejo srečevati z otroki, ki so operirani, je treba priskrbeti dobre in pravilne pogoje dela. Pa jih ne.
Želijo spremembe
Pediatri želijo biti dostopni in prijazni ljudem, a to žal vedno ni mogoče – včasih le zato, ker so utrujeni zaradi preobremenjenosti. Vendar želijo biti slišani. Osebje na oddelku pogosto ostaja kot kolektiv v stiski. Vsak jo rešuje na svoj način, sprememb pa kar ni. Žal iz bolnišnice odhajajo ljudje, ki ne vidijo rešitve, zato jih večina »pobegne« na primarno raven, v zdravstvene domove, v katerih so pogoji dela nekoliko lažji.
Tu se radi zaposlujejo tudi mladi specializanti pediatrije, raje kot v bolnišnici. Njihovi kolegi iz novomeške bolnišnice se sprašujejo, kako da ni prišlo že prej do kadrovskih okrepitev, ko so mladi specializanti prihajali k njim na pripravništvo in so tudi želeli dežurati, pa nekako ni prišlo do sodelovanja. Pozneje so odšli drugam. Bi vodstvo bolnišnice mogoče tu lahko storilo kaj več?
Pediatrinja iz Sarajeva
Vodstvo SB Novo mesto se zaveda resnosti težav na pediatriji, na kateri po odhodu dveh pediatrinj ostajajo le štiri, od teh pa dežurata le dve. Pediatrija se ne ukinja, »izjemno se trudimo, da bi vendarle pridobili pediatre iz okoliških zdravstvenih domov, da bi nam vsaj v vmesnem obdobju pomagali zagotavljati 24-urno dežurno službo,« pove direktorica dr. Milena Kramar Zupan.
Seveda si prizadevajo tudi za nadomestne zaposlitve. Uspelo jim je že pridobiti pediatrinjo iz Sarajeva, ki pa mora čez prilagoditveno obdobje za pridobitev dovoljenja za delo. Tako lahko nanjo računajo šele proti koncu leta, ko naj bi še ena pediatrinja končala porodniški dopust.
