Pretekli teden je na Dolenjskem odjeknila novica, da bo avtomobilski proizvajalec in eden največjih zaposlovalcev v regiji Revoz skrčil proizvodnjo. Krizi s polprevodniki še vedno ni videti konca, proizvodnja električnega smarta se zaustavlja, razmere na trgu so negotove, so poudarili in dodali, da bodo proizvodnjo predvidoma skrčili z aprilom, prizadetih bo okoli 450 zaposlitev, je poročala STA.
Vodstvo podjetja je začelo pogovore s socialnimi partnerji za pripravo prehoda proizvodnje z ene izmene in pol na eno izmeno, kar ustreza zmanjšanju dnevne proizvodnje s 486 na 325 vozil na dan. Revoz ima trenutno 2100 zaposlenih. Običajno so dnevno izdelali tudi do nekaj več kot 700 vozil. Brez večjih načrtov na obzorju se črni scenarij krčenja večine proizvodnje ali celo selitve proizvodnje na kateri drugi trg tako že izrisuje na obzorju, s tem pa bi se lahko končala uspešna zgodba proizvodnje avtomobilov v Novem mestu, ki traja že od 50. let dalje.
Mobilni kapital
Francoski Renault je od leta 2004 stoodstotni lastnik Revoza, edine avtomobilske tovarne v Sloveniji, ki pa je očitno vse bolj ogrožena. Ker avtomobilska industrija velja za relativno mobilno, ni nemogoče, da bi francoski lastniki proizvodnjo preselili v kakšno drugo državo ali pogon preprosto ugasnili. Slovenski delavec je za tujega vlagatelja namreč dražji, kot denimo tisti na Madžarskem ali Slovaškem, ki sta v zadnjih desetletjih postali ključni državi za nemške avtomobilske gigante. Ti vse bolj iščejo poceni delovno silo in vlade, ki so pripravljene tudi finančno podpreti zasebne naložbe. Revoz spada med redke operativne tovarne Renaulta v Evropi zunaj Francije, primer Vilvoorda, belgijske tovarne, ki jo je Renault leta 1997 zaprl in je pri tem brez službe ostalo 3500 ljudi, pa lahko služi kot svarilo o zmožnosti tujega vlagatelja, da nenadno prekine delo v kateremkoli obratu.
Največji dobičkarji
Država je med letoma 2005 in 2007 namenila 40 milijonov evrov subvencij Revozu za zagotovitev 700 novih delovnih mest. S tem je država približno pet let polno krila plače vseh novih zaposlenih.
Velik razlog, zakaj Revoz vztraja v Sloveniji, je ravno državna pomoč, ki jo prejema. Dve zadnji večji subvenciji, ki sta bili iz državnega proračuna namenjeni Revozu, sta tako šest milijonov evrov iz leta 2018 za zagon proizvodnje clia in 22,5 milijona evrov za proizvodnjo twinga še v času vlade Alenke Bratušek leta 2014. Po izračunih ekonomista Bineta Kordeža je Revoz od države prejel okoli 80 milijonov evrov v zadnjih 15 letih, kar ga uvršča na sam vrh med zasebnimi podjetji po prejemkih državne pomoči.
Kot je v telefonskem pogovoru za Svet24 dejal Kordež, se ta pomoč ni odrazila v dolgoročno povečanem številu zaposlenih, še več, kot je sam opazil, je podjetje redno izplačevalo dividende, ki so presegale vrednost spodbud, kar pomeni, da je na neki način slovenski proračun posredno polnil francoski proračun. Republika Francija je namreč še vedno 15-odstotna lastnica Renaulta. Po Kordeževih besedah gre za shemo, po kateri investitor periodično in na določen čas zaposluje, a skupno število zaposlenih se ne spreminja, fleksibilno delovno silo pa si zagotavlja v veliki meri s pomočjo (tujih) agencijskih delavcev.
Lex Magna
Z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo RS so nam poslali seznam dodeljenih spodbud za izvedbo investicij po Zakonu o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij, ki je bil v veljavi do leta 2018, in podatke o dodeljenih spodbudah skladno z Zakonom o spodbujanju investicij. Kot je razvidno iz razpredelnic, je največ denarja iz državnega proračuna, kot tudi poseben lastni zakon, dobila lakirnica kanadskega podjetja Magna Steyr v Hočah.
Prispevek države za ta projekt je bil v spremembi zakonodaje v obliki tako imenovanega lex Magna, v finančnem prispevku pa kot ček v znesku kar 18.609.080 evrov javnih sredstev. Proizvodnja, ki je bila ustavljena zaradi pandemije, naj bi se te dni postopoma vendarle zagnala, v Hočah pa si obetajo tudi širitev proizvodnje. To so vsekakor dobre novice za 150 zaposlenih, ki so v zadnjem letu potovali na delo v avstrijski Gradec, še zdaleč pa ni jasno, ali lahko na Štajerskem še računajo na 3000 zaposlitev, ki so se svoj čas omenjale, ko se je iskala podpora javnosti projektu.
Na periferiji
"Gre za tipična neoimperialistična razmerja, ko so najprej tujci pokupili vse ključne banke in podjetja ter vlečejo profite v tujino, domači kompradorski in dobičkarski razred pa prikazuje tuje investitorje kot rešitelje." - Marko Hočevar, FDV
Podoktorski raziskovalec na fakulteti za družbene vede Marko Hočevar je v pisnem komentarju za Svet24 predstavil zgodovinski kontekst vloge tujega kapitala v Sloveniji. Kot je zapisal, tik po osamosvojitvi novonastala republika sprva ni bila pretirano zanimiva za tuje vlagatelje, specifična privatizacija je namreč dajala prednost menedžerjem in delavcem, hkrati so bili stroški dela višji kot v drugih postsocialističnih državah. Hočevar je dodal, da so se domači menedžerji aktivno borili proti prihodu tujega kapitala in za sprejeti model privatizacije, ker so si na takšen način kupili čas, za akumulacijo potrebnih sredstev za privatizacijo. Ta proces lastninjenja je dočakal svoj neslavni konec s krizo leta 2008, ko je EU s stiskanjem in siljenjem v finančno konsolidacijo Slovenijo zelo jasno postavila na (pol)periferijo EU, vsilitev privatizacije državnih podjetij in bank tujim lastnikom pa je to pozicijo Slovenije le še dodatno utrdila. »Novi lastniki in 'investitorji' so postala podjetja iz jedrnih držav ali pa same države (primer Fraport). Šlo je za prelivanje kapitala v jedrne države EU (kar je bil mehanizem tudi v drugih perifernih državah),« je razložil Hočevar, ki je pri tem izpostavil privolitev v to s strani vladajočih, pri katerih lahko igra vlogo tudi osebni interes.
V teh razmerah je asistent na FDV opisal paradoksalen scenarij, pri katerem vse, kar ostane državi, je, »da sponzorira zasebni kapital in da omejuje delavske pravice. Tako se od držav na polperiferiji kapitalističnega svetovnega sistema – in sem spada Slovenija – pričakuje, da sponzorirajo in pomagajo (tujemu) kapitalu, pri čemer so države vse bolj ujete v sistem produkcije določenih manjših delcev ali (pol)produktov za velika multinacionalna podjetja. Zelo redko gre za neke konkretne produkte, kot je denimo primer Revoza –, ki postavljajo pravila igre – bodisi nam date subvencije bodisi preselimo produkcijo v državo, kjer so še nižji davki, še nižji stroški dela in se delovnopravna zakonodaja še lažje krši.«
V kotu
Država v tem ozračju zagotavlja neposredne subvencije, daje zemljišča za izgradnjo proizvodnih objektov, gradi infrastrukturo, ljudje pa so velikokrat zaposleni prek različnih agencij, prek katerih imajo zelo omejene delavske pravice in jih lažje odpustijo. Kot je še opisal Hočevar, so v takem okolju »tuji investitorji prikazani kot rešitelji, ker pač zagotavljajo službe, vloga države pa se zvede na sponzoriranje kapitala, namesto da bi sama vlagala v produkcijo pod lastnimi pogoji«.
