Ena lepših izkušenj zanjo je bilo srečanje s 86-letno gospo v Brkinih, ki je s težavo prišla do mobilne enote in povedala, da se je prišla cepit ne zaradi sebe, temveč da ne bi okužila drugih. Takšna neverjetna solidarnost na eni strani, na drugi pa neverjetna anticepilska agresija sta dve skrajnosti epidemijske realnosti.
“Ljudje, ki zdaj prihajajo v cepilne centre, sami povedo, da niso anticepilci, temveč so bili v množici nasprotujočih si informacij, napetosti in še političnih zdrah popolnoma zmedeni.”
Za vami sta dva dneva akcije Dnevi cepljenja. Tako kot ob prejšnji cepilni kampanji tudi zdaj prihaja največ kandidatov po tretji odmerek, po prvega manj. Kar zadeva precepljenost, smo pri nas nekako obtičali. Nasprotnikov cepljenja očitno ne premakne noben argument, niti število umrlih, zdaj pa bi jih lahko odvračalo še to, da omikron povzroča blažji potek bolezni.
Ključni problem so lažne novice. Te se dokazano širijo desetkrat hitreje kot verodostojne. Med anticepilci so tudi izobraženi ljudje, ki pa znanstvene informacije napačno tolmačijo. Ker jih ne razumejo ali pa imajo svoj interes pri tem. Teh ljudi je v resnici peščica, a so s svojimi dejanji ustvarili nezaupanje tako v cepljenje kot v druge zaščitne ukrepe. Anticepilci niso dovzetni za argumente. Oni vidijo zvito vrv in mislijo, da je kača. Ne zato, ker bi jih pičila, ampak ker mislijo, da jih lahko piči. Cepivo je zanje kača, čeprav je zvita vrv. Gre za napačen pogled na dejstva.
Mnogo več je tistih, ki v zmedi informacij podlegajo njihovemu agresivnemu bombardiranju. Ljudje, ki zdaj prihajajo v cepilne centre, sami povedo, da niso anticepilci, temveč so bili v množici nasprotujočih si informacij, napetosti in še političnih zdrah popolnoma zmedeni. Šele zdaj so dojeli, da se je vendarle pametno cepiti.
In da tudi za prvi odmerek še ni prepozno?
Ja, tako je. Prepozno je le, če se okužimo še pred cepljenjem ali le nekaj dni po njem. V tem primeru cepljenje še ne pomaga. Sicer pa se že po enem tednu izkaže določena stopnja zaščite, saj v sedmih do desetih dneh telo že ustvari nekaj protiteles in imunski spomin. Zato bodo cepljeni samo z enim odmerkom zbolevali redkeje oziroma v lažji obliki. To so pokazale že bazične raziskave cepiv. Februarja in marca bo epidemija še trajala. Zdaj je zadnji čas, ko še lahko nekaj rešimo in omilimo posledice.
Pri omikronu se res kaže, da pri večini ljudi okužba ne prizadene spodnjih dihal. Ne povzroči pljučnice, še vedno pa gre za neprijetno in težavno okužbo zgornjih dihal. Nekateri ljudje so prepričani, da so imunsko nedotakljivi.
Toda to je igra na srečo.
Ja. Strokovnih razlag proti temu je veliko. Igra na srečo je lahko tudi cepljenje. Pri zelo redkih posameznikih se lahko na primer zaradi genetskih vzrokov ob vektorskem cepivu pojavi strjevanje krvi. Vsak človek je edinstven in individualno je pogojeno tudi naše imunsko odzivanje. Vendar tisti, ki se tako zelo zanašajo na svoj zdrav imunski sistem, ne poznajo študije o stoletnikih. Med drugim je pokazala, da redno cepljenje proti gripi varuje naše življenje celo bolj kot zdrav življenjski slog.
Je – glede na že predhodno slabo zanimanje za cepljenje in razmeroma močna proticepilska čustva – to, da smo pri nas dosegli še ne 57-odstotno precepljenost, po vašem mnenju lahko neke vrste uspeh, kot je pred časom dejala prof. Bojana Beović, ali je v resnici popoln polom?
Kozarci so vedno napol prazni ali pa napol polni. Kakor gledamo na stvar. Meni se zdi vrhunsko, da smo lahko zagotavljali cepljenje na način, kot smo ga: s cepilnimi centri in mobilnimi ekipami. Zelo sem zadovoljna, ko vidim, da smo ljudem pomagali z informacijami in razlago, ki so jo iskali. Čeprav je pri javnih nastopih težko, ker je kakšne strokovne izjave mogoče razumeti v zelo različnih kontekstih in pri še tako dobrih razlagah ljudje pač sprejmejo ali zavrnejo, kar hočejo.
In se raje zatekajo na družbena omrežja ...
Žal. Takšna je družbena stvarnost. Zaupanje v stroko se je s pojavom družbenih omrežij izjemno zmanjšalo. Danes vsak, ki želi imeti svojih pet minut slave, piše na omrežju, kar pač piše. Kako uveljaviti strokovne informacije, je za družbo zelo velik izziv. V ozadju vsega sta dvom in strah. To pa ljudi vodi v agresijo in izbiro še drugih slabih vedenj.
Na veliko nasprotovanje bi verjetno naletela tudi uvedba obveznega cepljenja. Kaj menite o tej možnosti?
Prisile sicer nimam rada, a veljalo bi dobro razmisliti o obveznem cepljenju vsaj v nekaterih poklicih, na primer v zdravstvu in šolstvu oziroma povsod tam, kjer imajo ljudje veliko stikov z drugimi ljudmi, zlasti z ranljivimi skupinami. V zasebnih bolnišnicah po svetu je že več kot deset let obvezno cepljenje proti gripi. Zahtevajo ga tudi za covid. Tudi testiranja bi bilo dobro izvajati pogosteje, vsak dan, glede na potrebe tudi dvakrat na dan, kot v košarkarskem klubu Gorana Dragića. Da smo v Sloveniji še vedno na stopnji civiliziranosti, ki terja obvezno cepljenje proti ošpicam, nam je jasno tudi iz dogajanja s covidom. Kjerkoli precepljenost otrok proti ošpicam pade pod 95 odstotkov, še posebej pod 90 odstotkov, se odprejo možnosti ponovnih epidemičnih izbruhov. Na srečo virus ošpic ne mutira in že dva odmerka cepiva zagotovita imunost za vse življenje.
“Zaupanje v stroko se je s pojavom družbenih omrežij izjemno zmanjšalo. Danes vsak, ki želi imeti svojih pet minut slave, piše na omrežju, kar pač piše.”
Ste upokojena pediatrinja. Največ dilem je prav glede cepljenja otrok. V eni od izjav ste dejali: »Če bi bili zrela družba, otrok ne bi bilo treba cepiti proti covidu-19«, kar lahko razumemo tudi kot določeno zadržanost.
Tukaj sem imela v mislih številke, deleže precepljenosti. Ob mutiranju virusa se izkazuje, da s cepljenjem ustvarimo otrokom predvsem osebno zaščito. Ankete so pokazale, da je do decembra lani svoje 12- do 18-letne otroke dalo cepiti že 80 odstotkov slovenskih pediatrov.
Covid zdravih otrok praviloma ne prizadene močno. Lahko pa prizadene tiste, ki imajo določena kronična obolenja, na primer sladkorno bolezen, so zelo debeli, imajo imunske motnje, prirojene srčne napake, epilepsijo ali se zdravijo zaradi raka. Predlog, izrečen na izobraževanju pediatrov pred uvedbo cepljenja za otroke, stare od pet do enajst let, je bil: »Cepite svojega otroka vsaj enkrat.« Glede covida večja nevarnost otroke čaka šele od dva do šest tednov po bolezni. Mnogi med zbolelimi so vrhunski mladi športniki. Ti otroci ob pojavu vnetne večorganske prizadetosti potrebujejo intenzivno zdravljenje. Do konca leta so jih pri nas zdravili več kot 55. Uspelo jim je rešiti vse. V državah z manj dobro ali manj dostopno intenzivno nego pa je smrti otrok že več sto.
Na drugi strani pri cepljenih niso opazili težjih stranskih učinkov oziroma so bili ti obvladljivi. Tudi miokarditis, ki se je - sicer zelo redko - pojavil po drugem odmerku cepljenja z mRNA cepivi, v glavnem pri fantih. Miokarditis v sklopu prej omenjenega vnetnega sindroma pa je lahko usoden.
“Prisile sicer nimam rada, a veljalo bi dobro razmisliti o obveznem cepljenju vsaj v nekaterih poklicih, na primer v zdravstvu in šolstvu oziroma povsod tam, kjer imajo ljudje veliko stikov z drugimi ljudmi, zlasti z ranljivimi skupinami.”
Katere posledice epidemije za otroke vas kot pediatrinjo najbolj skrbijo?
Posledice so pošastne. Najbolj so prizadete revne družine, ki so prav zaradi epidemije doživele še večjo revščino. Več je nasilja, alkoholizma, zlorabe. Otroci v nekaterih družinah so resnično doživeli grozljive stvari in jim je nujno pomagati. Veliko je odvisno od pomoči, ki jo nudi okolje, če je le dovzetno za stisko otrok. Pri nas možnosti za individualno psihološko pomoč že prej ni bilo dovolj, prejela jo je le tretjina otrok, ki so jo potrebovali. Nujno je, da kot družba vložimo resne napore, da otrokom pomagamo. V šolah se morajo zavedati, kako velik pozitivni terapevtski učinek ima lahko šola, če se stvari loti pravilno. Otrok mora imeti možnost ubesediti svoj strah in trpljenje. In to brez obsojanja ali zasmehovanja. Verjamem, da bo naše zdravstvo in šolstvo uspešno reševalo stiske in travme otrok. Pomembna pomoč je že v tem, da jim omogočimo več telesne dejavnosti. Raziskave kažejo, da gibanje zdravi tudi možgane. To, da se je učiteljski kader tako dramatično zapletel v proteste glede zaščitnih mask in testiranja, se mi je zdelo nedopustno, tako kot sporne izjave nekaterih zdravnikov. Pediatri smo tudi mame in očetje in se trudimo svoje znanje in izkušnje o cepljenju odgovorno predajati skupnosti.
