Piranski zaliv je spet v ospredju slovenske in hrvaške javnosti. Temo, ki je več desetletij burila duhove na obeh straneh meje, nastale leta 1991, so tokrat v središče pozornosti pahnili hrvaški mediji, ki poročajo o domnevnem dogovoru med vladama, po katerem bi slovenski ribiči v Piranskem zalivu lahko lovili znotraj hrvaških teritorialnih voda vse do Umaga, hrvaški ribiči pa v slovenskih vodah vse do Kopra. O tem naj bi pristojna hrvaška ministra že obvestila hrvaške ribiče. Na ministrstvu za zunanje zadeve teh zapisov za STA niso zanikali niti potrdili.
Ribiči v temi
V iskanju pojasnil so danes, kot nam je v telefonskem pogovoru potrdila podpredsednica SD, sicer pa strokovnjakinja za mednarodno pravo, Dominika Švarc Pipan, stranke tako imenovane Koalicije ustavnega loka dale zahtevo za sklic seje državnega zbora za zunanjo politiko, ki bi bila zaprta za javnost. Ta se ima zgoditi v naslednjih dveh tednih, v vmesnem času pa bo tako opozicija kot kritična javnost poskušala pridobiti odgovore od odgovornih v Ljubljani. Predvsem pa bodo odgovore iskali slovenski ribiči, ki za razliko od svojih hrvaških kolegov niso deležni neposredne komunikacije s strani pristojnih ministrstev.
Švarc Pipanova je dejala, da v stranki razumejo, da se strateška meddržavna vprašanja lahko rešujejo s tiho diplomacijo, ki jo tudi podpirajo, a pri tem izraža skrb, da tak ribolovni dogovor ne bi posegel v arbitražno razsodbo iz leta 2017, ko so sodniki v Haagu dorekli mejo med Slovenijo in Hrvaško na morju ter na kopnem. Miro Cerar je v telefonskem pogovoru dejal, da je ta razsodba zavezujoča za obe državi, ki jo Slovenija formalno priznava, »Hrvaška pa se implementaciji arbitražne odločbe upira,« pojasnjuje profesor na ljubljanski pravni fakulteti.
Oba sogovorca se strinjata, da dosedanja praksa, vzpostavljena z veljavnim maloobmejnim sporazumom, vladi dopušča, da s hrvaško stranjo sklene ribolovni sporazum, pri čemer ga bo vsekakor moral ratificirati državni zbor. Cerar poudarja, da z vsebino morebitnega sporazuma ni seznanjen, zato ga ne more neposredno komentirati, ima pa resne pomisleke, ali je možno skleniti sporazum, ki bi se ognil vprašanju morske meje.
K sodelovanju vlad nedvomno pripomore dejstvo, da sta tako SDS kot HDZ članici Evropske ljudske stranke.
Zavezujoča sodba
Tako Cerar kot Švarc Pipanova se strinjata, da Slovenija ne sme odstopiti od arbitražne razsodbe, četudi vemo, da ji je aktualna vladajoča stranka v Sloveniji nasprotovala. »Treba je vztrajati, čeprav je včasih naporno, čeprav se včasih zdi, da gre za Sizifovo početje.« S temi besedami je podpredsednica Socialnih demokratov opisala boj za arbitražno razsodbo, ki jo je uradni Zagreb, mednarodnemu pravu navkljub, po prisluškovalni aferi označil za brezpredmetno.
Odnosi med vladama so trenutno na dobri ravni, o čemer priča tudi manko javnih nesporazumov. K boljšim odnosom med državama nedvomno v določeni meri prispeva tudi dejstvo, da sta tako SDS kot HDZ, ki vodi vlado v Zagrebu, obe članici desne Evropske ljudske stranke. O pomenu strankarskih povezav v meddržavnih odnosih smo povprašali tudi Cerarja, ki je dejal, da so te zagotovo dejavnik, saj ob njih lažje poteka dialog, »vendar ko nastopajo predstavniki v imenu držav, je njihova odgovornost, da se zavedajo, da predstavljajo državo, ne stranke,« pravi nekdanji minister za zunanje zadeve in dodaja, da so ravno pri tem posebno pomemben korektiv strokovna in širša javnost ter državni zbor.
Neusklajena komunikacija
Pravi, da se je tiha diplomacija o mejnem vprašanju začela kmalu, ko se je izkazalo, da hrvaška vlada ne namerava spoštovati odločitve sodnikov. Dejstvo, da je nekdo iz južne sosede prekinil molk o pogovorih na medvladni ravni, medtem ko na MZZ o tem še niso pripravljeni govoriti, Cerarju nakazuje, da »tu očitno prihaja do neke neusklajenosti obeh strani, ki je sama po sebi škodljiva za to tiho diplomacijo, saj slabi medsebojno zaupanje«. Cerar se sprašuje, ali je morda bila naša stran v komunikacijskem smislu nekoliko izigrana, ali pa gre za kakšno dogovorjeno politično taktiziranje. »V vsakem primeru to, kar se je zgodilo, krepi tudi nezaupanje znotraj Slovenije, saj ne vemo, kaj se v resnici dogaja,« je še povedal pravni strokovnjak. Iz perspektive lastnih političnih izkušenj Cerar sicer pravi, da ga aktualno enostransko dogajanje ne preseneča: »Moram reči, da to ni nova praksa; spomnim se, da je tudi v obdobjih, ko smo se še pogovarjali o implementaciji arbitražne razsodbe, Hrvaška znala presenetiti s kakšno potezo, ko je nastopila javno glede zadev, ki so bile še vedno v diskretnem dialogu, ali pa je nastopila z zavajajočimi trditvami.«
Izkoriščanje privilegijev
Slovenija je v preteklosti že znala uporabiti svoj privilegiran položaj članice EU in Nata in je bolj ali manj uspešno pritisnila na uradni Zagreb, da so pristali na kak dogovor. Zdaj, ko je Hrvaška članica obeh omenjenih organizacij, Slovenija ohranja še enega jokerja, in to je mesto v schengenskem območju. Švarc Pipanova je zelo previdna glede možnosti, da bi Slovenija lahko grozila z oteževanjem pristopanja Hrvaške k Schengenu, se pa strinja, da gre za »najmočnejše orodje« v rokah slovenske diplomacije, saj je siceršnja pravna pot za uveljavitev arbitraže dolga in zelo zahtevna. Cerar pri tem vprašanju ostaja neomajen in sporoča, da »tista država, ki želi biti v Schengenu, katerega delovanje je odvisno od uresničevanja pravnih zavez, mora biti država, ki je pravno verodostojna, ki spoštuje pravne zaveze, in tu se postavlja vprašanje, ali je Hrvaška, ki je že večkrat prekršila medsebojne pravne dogovore in ki ne implementira arbitražne razsodbe, res dovolj verodostojna«.
