Streslo nas je in mnogo jih je, ljudi, ki so ob potresnih sunkih slišali tudi močno bobnenje. Neka gospa pravi, da je v trenutku, ko je zjutraj na samega božiča dan Bog stresel zemljo, pomislila, bila je že zunaj pri svojih kokoškah, da se ji je v hiši sesul dimnik.
Življenje teče dalje, nekaj hiš je dobilo drobne razpoke in vse bi lahko kazalo na normalno in poznano, običajno spreminjanje narave iz zime v skorajšnjo pomlad, ko bi z griča, ponosno postavljenega vzhodno od moje najlepše pisarne z razgledom dol do Mure in čez proti Goričkemu, namesto mladostnih trt souvignona že kak mesec dni ne zevalo polje živih mrtvecev. Drug pri drugem do smrti obrezani trsi kot posušeni falusi štrlijo iz zemlje in vpijejo gor proti nebu, da iz njih nikdar več ne zrastejo mladike, da po njih ne bo več niti kaplje mošta.
Še dlje, tam na jugovzhodnem obronku horizonta in prav tako na lepem, vselej osončenem griču leži vasica Kog in tam je nekoč trte sadil in jih ljubil drobni velikan vina Stanko Čurin, čigar vnukinja, vsem dobro poznana Aleksandra Pivec, je tisto trto, ki ji jo je podaril dedek, hitro po tem prodala.
Pretaka se življenje skozi trse in ljudi, pa potresi ga spremljajo vse bolj pogosto kot orkester dunajskih filharmonikov novega leta dan, in ljudje bi lahko tako zelo lepo živeli in v miru, ko bi življenje spet zadišalo po tistih starih pračasih, ko je karakter človeka še krasila krepost. Ko je človek cenil tako človeka kot zemljo, v katero je ril svoja pričakovanja, in ne kot danes, ko si jih v instantni obliki gre in kupi.
Tam proti severu, za gozdičkom iz bukev in hrastov in kostanjev je do izpred nekaj dni živel Janko. Kmečko moder mož mirnega ritma, počasnega koraka in človek jasne, premišljene besede. Ni maral Janše in vedel je, da so tudi levi pomagali krasti po Tešu. Umrl je, našli so ga zunaj na mrazu, bila je kap, in ljubega soseda, ki je zmeraj ustavil tempo in si je vedel vzeti čas, ko je kdo potreboval bodisi uslugo s traktorjem bodisi motorno žago ali pogovor za mizo, polno špricarjev, ni več.
Kaj je z nami, s slovenskim narodom, da smo, kot smo?
Črni čas koraka dalje in mi, drobni trubadurji širnega življenja, smo v resnici povsem nebogljeni in nemočni, majhni, nesamozadostni in vse bolj zmedeni predstavniki vrste, ki na tem planetu dvignjena nad vse ostalo z ostalim tudi sobiva. Delfini so zamudili zgolj poldrugi milijon let, pravi znanost, pa bi bili oni tista vrsta, ki bi namesto človeka razvila civilizacijo. Bi bili kaj drugačni od nas, bedakov? Bi delfini prav tako kot mi vedeli lagati, si izmišljati in teptati po lastnem jutri? Bi tudi delfini razvili orožja za klanje in mrcvarjenje, bi tudi njim iz laboratorija pobegnil sev nemega in benignega virusa, ki že tretje leto povsod človeka trpinči njegovo zdravo pamet?
Kje se je zataknilo, kje smo se spozabili, ljudje? Nas bo res nekdo moral resetirati in dovolj močno zatresti, da bomo odvrgli svoj nesnažni balast? Kaj je z nami, s slovenskim narodom, da smo, kot smo?
Trte je lani sredi poletja napadla rumenica in na tisoče sadik souvignona in chardonnaya in rumenega muškata je zato, da bodo obstali šiponi in rizlingi in burgundci, srečala smrtna rez. Pa niso imeli nič proti, ko so jim odpadale rozge, ena za drugo, druga na drugo. In ne vpijejo pod nebo zaradi fovšije ali zaradi jeze, ne. Vpijejo zaradi žalosti, ker ne bodo več del vsakoletnega krogotoka in ker ne bodo več darovali. Mošta, vina, veselja in joka, in jočejo, ker se poslavljajo iz tega lepega, nekoč davno spravljenega sveta.
In tako kot na vzhodu jočejo trsi, tako joče na tisoče slovenskih duš tja dol proti jugozahodu in še dlje proti širnemu slovenskemu morju. Slovenija je polna žalostnih, utrujenih in potlačenih, poteptanih duš, in polna je različic ljudi, ki so namesto svetosti izbrali subjektivno. Ki so namesto ljubezni izbrali narcisoidnost. Ljudi, ki se namesto z zanamci in njihovim postiljanjem postelje ukvarjajo s samosvojo sedanjostjo, in ljudi, ki manko svetega in dobrega po sebi kompenzirajo s kapitalom in svinjarijami, ki si jih lahko privoščijo z njim.
Ko spet sprehodim svojo misel dol proti Jankovi hiši, iz katere se je še prejšnji teden vil tenki dim življenja, ga vidim, kako mi maha in pravi, da se še zmeraj splača. Splača biti pošten in veder in takšen, da raje kot sebi pomagaš drugemu. Ne splača se pustiti, prodati trt, pravi: ostani pri njih, poslušaj jih.
Vse in vselej dobro vsem, naj bo 2022 spet eno ta pravo, pozitivno leto!