Ko se pretepajo – zbeži stran
V zadnjem letu ali dveh smo se v javnem prostoru nehali pogovarjati vljudno in dostojno – v javnosti krožijo samo še hude pripombe na družbenih omrežjih, kritike, nihče ne prisluhne drugemu ... Mediatorka Barbara Lapajne Predin ima o tem presenetljivo stališče: »V pogovorih o cepljenju ali politiki izhajamo iz svojih prepričanj, kdo smo mi, kdo so drugi in kakšen je svet. Govorimo o svojih vrednotah. Je svet, kot ga doživljamo mi, pošten ali goljufiv, so drugi ljudje vredni zaupanja ali ne ... Velika želja ljudi je, da bi druge prepričali s svojimi argumenti, pa nato trčijo v prepričanja sogovornika, ki vse argumente prilagodi svojemu pogledu na svet. Zato takšni pogovori nimajo smisla, razen kadar želi nekdo razumeti, kako razmišlja njegov sogovornik.« Dr. Zdravko Zupančič, učitelj retorike (Šola retorike Z&Z), meni podobno: »Star pregovor pravi: kjer ljudje pojejo, poj z njimi, ko plešejo, pleši še ti, ko se pretepajo – zbeži stran. Družbena omrežja niso vselej družabna, zaradi anonimnosti se je odprla zemlja in izbruhala psovke, prostake in žalivce. Vsaka neudeležba pri tovrstnih skakanjih v lase je zdravilna za sporazumevanje med ljudmi.«
Sprejemanje drugih je največja vrlina modrih
Se bomo po tem, ko bo korona končno mimo, spet znali pogovarjati, prisluhniti drug drugemu? Kako se spet začeti pogovarjati normalno? »Že danes bi se lahko pogovarjali konstruktivno,« je prepričana Barbara Predin. »Za začetek bi bilo dobro, da bi dosegli družbeni konsenz, ki bi prepovedal anonimne komentarje in vzpostavil netoleranco do vseh grozilnih, sarkastičnih, izključujočih in nedostojnih komentarjev, ne glede, od kod prihajajo. Dandanes želi ena stran postaviti meje destruktivni komunikaciji druge strani. A vsaka stran naj to naredi nespoštljivim komentarjem svoje strani, pa naj bodo to pristaši cepljenja ali politične opcije ... Dokler pa nas moti samo žaljiv zapis drugače mislečega, ne pa tudi enako mislečega, bomo v začaranem krogu.« Sicer pa moramo v pogovor vedno vstopati z mislijo »jaz sem v redu in ti si v redu«, še dodaja Barbara Predin: »Pomembno je, da se naučimo poslušati. Aktivno poslušanje pomeni, da poslušamo zato, da bi razumeli, in ne zato, da bi odgovorili. Šele ko razumemo stališče sogovornika, odgovorimo.« In kako naj slišimo drugega ter ga prosimo, naj sliši nas? Dr. Zdravko Zupančič: »Sprejemanje drugih ljudi je največja vrlina modrih. Da so taki, kakršni so. Da razmišljajo, kakor razmišljajo. Da mogoče ne bo nikoli drugače. In da zagotovo nismo poslani na ta svet, da bi to spremenili. Spoštljivo poslušanje ni samo 'molče'. Poslušamo z obrazom, očmi, nagibanjem telesa, ustrezno držo pri sedenju. Pravičen pogovor je, kakor bi pravično delili pogačo – en kos zate, en kos zame, najprej ti govori in jaz bom poslušal, nato bom govoril jaz in ti me, prosim, poslušaj. Vsakdo naj ima čimbolj enako odmerjen čas. Kadar je spopad neizbežen, vnaprej poskrbimo za uglednega povezovalca pogovora, morebiti celo mediatorja.«
Pojdimo na balkon
Mnogi prijatelji so v tem času postali »sovražniki« ali pa so se samo oddaljili. Kako to preprečiti? Barbara Predin: »Če so v pogovoru močna čustva, je dobro, da si vzamemo nekaj časa zase in premislimo o situaciji, preden nadaljujemo. Sama sem to po W. Uryju poimenovala, da 'gremo na balkon', kjer razmišljamo o dihanju, si zaposlimo možgane, morda z matematično operacijo – v mislih zmnožimo 17 x 4 – in se tako pomirimo. Balkon je seveda prispodoba. Preden se vrnemo, si rečemo: 'Kaj je moja naloga? Moja naloga je, da razumem, kako razmišlja moj sogovornik, zato moram poslušati.'« Zdravko Zupančič svetuje podobno: »Tako, da ne rečemo vsega, kar želimo v čustvenem zanosu povedati. Da premislimo, preden karkoli rečemo, in si skušamo predstavljati, kaj bodo naše besede povzročile v trenutku, ko bodo privrele do drugih ljudi. Da desetkrat premislimo, preden spregovorimo – potem pa največkrat ne rečemo prav nič.«
Potrudimo se!
Dr. Marko Pavliha, soavtor knjige Mala šola retorike:»Ljudje smo družbena bitja, ki se v nasprotju s preostalim živim svetom sporazumevamo tudi z govorom, izrečenimi in zapisanimi besedami. Zato je naše komuniciranje ključno za preživetje v skupnosti, človek je sočloveku najboljši prijatelj ali najhujši sovražnik. Besede imajo neizmerno moč in spoštljiva komunikacija bi morala biti samoumevna, za vsak primer pa je že tisočletja vtkana v svetovni etos, etične kodekse, moralo, običaje in kazensko pravo. Izjemno pomembna je recimo določba slovenske ustave, da so človekove pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih, kar denimo pomeni, da svoboda izražanja ne sme posegati v pravico do osebnega dostojanstva, vsaka pravica narekuje neko dolžnost, česar se premalokrat zavedamo. Zato bi morali na vseh ravneh izobraževanja uvesti predmet celostna retorika, ki bi se moral napajati iz sožitja etosa, patosa in logosa. Etos odseva govornikovo dušo, vrline, osebnost in njegov ugled, patos pomeni način govornikovega navezovanja stika z občinstvom, logos zajema razumsko, argumentirano dokazovanje. Vzoren retorik s pomočjo znanja, izkušenj, čustvene in duhovne inteligence ve, kdaj in kje oziroma komu lahko pove kaj in kako. Dvakrat več posluša, kot govori, odlikujejo ga komunikacijske kompetence, multikulturnost, empatija in sočutje, obvlada mimiko in gestiko, sposoben je samoironije in zdravega humorja, predvsem pa spoštuje sebe ter soljudi. Preprosto povedano, dokler se ne bo slehernik tudi v tej smeri vsaj malo potrudil, da postane boljši človek, toliko časa ne bo bistveno bolje, ne v naši preljubi domovini ne na našem planetu.«
Morda bova mnenje spremenila oba
Filip Dobranič, debater: »Sam sem pri svojih 32 letih mlad samo še na videz. Se mi pa zdi, da je odlika mladih (na žalost bolj zelo mladih) predvsem perspektiva, ki prijateljstvo in sobivanje postavi na prvo mesto. Tako kot pravijo Čuki: 'Eni beli, drugi rdeči, n'č ni važ'n, sam' da mamo mir!' Ključno za dvig ravni komunikacije je vzgajati iskreno radovednost. Namesto da pogovor ali 'debato' razumemo kot bitko, kjer eno stališče zmaga in drugo izgubi, namesto da svojo vlogo v tej igri razumemo kot vlogo zagovornika lastnih stališč, raje vzemimo pogovor kot orodje razumevanja, ne prepričevanja. Pogovarjajmo se torej tako in zato, da bomo bolje razumeli stališča drugih, ne vsilili svojih. Z iskrenim pogovorom in iskrenimi vprašanji bova mnenje morda spremenila oba, tako jaz kot moj sogovornik. Če želim kakšno mnenje spremeniti, ga moram razumeti, oziroma bolje, moram drugemu pomagati samega sebe razumeti še bolje.«
Poslušanje je daleč od poslušnosti
Bogdana Herman, soavtorica knjige Mala šola retorike: »Pa saj ni samo covid! Saj se vse hitreje slabšajo podnebne razmere, slabši je zrak, slabša je voda, rodovitna zemlja je vse manj bogata z rudninskimi snovmi. Monologi v politiki in medijih so vse trši, poslušanje drugega odpade, če ne misli tako kot jaz – vse to in še kaj pa zabelijo še covidov post, predsodki in vsakovrstne bizarne misli o znanosti ali vladanju. Le kakšna naj bo v takšnih okoliščinah medsebojna komunikacija? Slaba. Ampak to ni nujno. Sploh ni nujno! Splačalo bi se spremeniti nekaj komunikacijskih navad, torej modelov ali vzorcev, ki slabšajo komuniciranje. To nam lahko uspeva, če se vsaj malo preizprašamo o svojih lastnih komunikacijskih vrlinah in veščinah. Vrline niso razumljene enoznačno. Kdaj je, na primer, poslušanje vrlina in kdaj ne? Zagotovo je vrlina poslušanje drugače mislečega (cepljenega ali necepljenega državljana, na primer), kajti s tem bolje razumemo družbo v celoti, ne samo tistega dela, ki mu pripadamo, če smo seveda socialno in politično ozaveščeni oziroma nas napredovanje družbe sploh zanima. Zaradi poslušanja se laže pogovarjamo, argumentiramo svoja stališča, iščemo skupne poti. Poslušanje je seveda daleč od poslušnosti. In ker poslušnost zame ni vrlina, mi je pa veliko do sožitja in sodelovanja, me mora zanimati, zakaj nekdo pojmuje to besedo kot oznako vrline. To je primer enega izmed nepregledne množice sredstev za izboljševanje komuniciranja. Do tega pa ne more priti, če se ne vprašamo, ali nas na začetku opisane razmere vznemirjajo ali nam je za vse skupaj vseeno.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
