Kaj botruje obremenilnim občutkom, zadnjič nisem eksplicitno naštevala, a sem v svojih kolumnah že večkrat govorila o tem. Pa saj je jasno, da smo si ljudje (sami) naredili oziroma si delamo pekel. Je, kar je. Kako to popraviti in ali je sploh treba? Dvomim, da sem sposobna odgovoriti na to.
Ena od stvari, ki me najbolj tiščijo, in se tudi še nisem odločila, kaj naj z njo, je odkrito izkazana nastrojenost drug proti drugemu. Kadar se v nečem razhajamo ali okolica ne izpolni naših pričakovanj, kriterijev, je kažin. No, ga naredimo. Tako gredo enim na živce tisti, ki se ne cepijo, drugim oni, ki se, tretjim se upirajo ljubitelji repe in ne zelja, četrtim vsi, ki ne verjamejo v take politične opcije kot oni, peti rolajo oči, ko izrečeš, da ti hrana v njihovi najljubši restavraciji ni všeč, desete razkuri, ker v križišču voznik pred njimi ne spelje tako hitro, kot bi si želeli, in tako dalje. O stvareh in ljudeh si sicer lahko mislimo karkoli, ampak ko to postane vojna ...
Ne dopuščamo, ne zmoremo sprejeti, da Karmen (izmišljeno ime, resničen primer z družbenih omrežij, op. p.) pač s križišča ni speljala tako hitro, ker vozi bolj počasi, saj je nedeljska voznica. V avtu ni vsak dan in ni tako agilna šoferka kot večina drugih. A je zato tistim, ki jih je s tem globoko notranje ogrozila, res treba fotografirati njen avto in ujeti še registrsko tablico ter fotografijo objaviti na družbenih omrežjih s komentarjem: »Predstavljam vam današnjo počasnelo. Kaj taki ljudje sploh delajo na cestah? Vsem izpite vzet! Mrš, banda nepotrebna,« in tako stotinam ljudem omogočiti, da jo smešijo, se zgražajo in povrhu vsega ugibajo, kdo je – aktivno iščejo njeno identiteto?
Vrhunec nastopi, ko se najde junak, ki prepozna ženskin avto in registrsko oznako ter vsem razkrije njeno ime in priimek. Množica mu ploska in se zvija od zadovoljstva in ugodja, kajti zdaj se prava vojna šele zares začenja.
»Kadar se v nečem razhajamo ali okolica ne izpolni naših pričakovanj, kriterijev, je kažin.«
Ker zdaj vedo, kdo je »počasna« gospa, se spravijo na njen osebni profil na družbenih omrežjih in jo pljuvajo direktno, se posmehujejo slikam, ki jih tam objavlja, in ji pišejo neprimerna ter žaljiva zasebna sporočila, dokler ženska ne klone pod bremenom, ki so ji ga naložili, in se odstrani s spleta. Napadena. Osramočena. Še več – in to je grozljivo.
V komentarjih se namreč oglasi Karmenina hčerka in pove, da njena mama po tem noče več v avto in z njim niti v trgovino! Hudo mi je. Ne pravim, da ste slabi, samo dobri pa tudi niste, če ste sodelovali pri tem linču in se niste zmogli ustaviti pravi čas. Vse ima svoje meje in neokusno prestopanje teh me danes res žuli.
Trudim se pogledati onkraj napadov, nestrpnosti, izločanja, odrinjanja, želje po »napasti«, če nekaj ni, kot bi hoteli. Ne vem, kako, a nekoč je nekaj preseči, razrešiti, pomenilo poglobiti se v to. Zato bom letošnje leto posvetila odkrivanju Slovenije in njenih ljudi ter poglabljanju vanje. Tudi tiste najbolj zaverovane vase. Še posebej te. Prvi bo mladenič, ki je zakrivil Karmenino izginotje iz virtualnega in socialnega življenja. Privolil je v klepet z mano in tega sem vesela. Srečala se bova brez predsodkov in obsodb drug do drugega. Začela bova z nule. To je dober znak. Zares dober znak!
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
