Pogovor z Vido Drame Orožim je pravo doživetje in obenem učna ura o okolju, v katerem živimo. Jasna stališča in odločnost, obenem pa življenjska energija, toplina in zadovoljstvo – vse to so lastnosti sogovornice.
Zanimivosti
Leta 2005 je Rotary klub Ljubljana svojemu mestu podaril ikonično uro
V hipu je mogoče začutiti predanost in žar, s katerim opisuje svoja srečanja z bolniki, ter navdušenje nad sodelavci. »Težko si je predstavljati, v kakšni stiski je človek, ki pride v našo ambulanto. Pogosto se tudi mi, sodelavci z izkušnjami, vprašamo, kako se kaj takega sploh lahko zgodi,« pove zdravnica, ki v ambulanti Pro bono, ki deluje v okviru Slovenske filantropije, dela dvakrat ali trikrat na teden, za posvet s kolegi pa je dosegljiva ves čas.
Večina ljudi tudi nima prave predstave, kdo vse prihaja v ambulanto Pro bono. »Treba je ločiti med kronično marginalnostjo, kot so brezdomci ali psihiatrični bolniki brez svojcev, ki jih usmerijo k nam, in tistimi, ki se pri nas znajdejo po spletu naključij. Tem pomagamo najti izhod iz stanja, v katerem so, težave se rešijo in sčasoma lahko spet zaživijo normalno,« opiše in doda, da so ljudje, ki prihajajo v ambulanto Pro bono, popoln odraz sveta, v katerem živimo. Bogataši so še bogatejši in revni še revnejši. Ob tem pa postajamo brezčutni ob veliki revščini okoli nas, pravi Vida Drame Orožim. »V ordinaciji pogosto ugotovim, da tudi v našem okolju živi veliko revnih ljudi, ki so potisnjeni na rob, brez prihodkov in socialne pomoči. K nam pridejo tudi ljudje brez vsakega dokumenta, čeprav se to zdi nerazumljivo, tudi sama sem bila presenečena. A nekoga življenjska pot pelje v to smer, da si ne uspe urediti osnovne varnosti. Po drugi strani pa je to treba razumeti. Danes se ogromno zahteva in pričakuje od ljudi. Na primer to, da bodo digitalno izobraženi in opremljeni. Kako naj takšne bolnike usmerim na spletne strani, kjer si bodo poiskali zdravstveni dom, v katerem splošni zdravnik še sprejema bolnike? Takšnih ljudi je v Sloveniji 130 tisoč. Mnogi pridejo k nam, ko zbolijo in so v hudi stiski. Veliko je starejših, ki ne znajo komunicirati po elektronski pošti in po telefonu ne dobijo odgovora iz ordinacije. Zmanjka jim zdravil, ki jih nujno potrebujejo, in prosijo za recept. Mi smo za mnoge tisti prag, prek katerega bi pristali na ulici.«
